Brane Praznik: Znamenite dolenjske branjevke

Pravo branjevstvo se je v naših krajih (v širši okolici Šentlovrenca) pojavilo po letu 1894, ko je začel voziti redni vlak med Ljubljano in Novim mestom. Nekoliko kasneje še v Karlovec in v Sevnico. Z uvedbo vlakov se je za podeželje odprl trg. Naše kmetice, večinoma so bile to pravzaprav kajžarice, sabenjkarice (sebejeki) ali dninarice – sloj iz kmečkega polproletariata, so postale branjevke – semenarke. SSKJ pojasnjuje besedico branjevka -e ž (a): ženska, ki prodaja na živilskem trgu; branjevka ponuja solato; kupiti pri branjevki; klepeta kakor branjevka.

S prodajo različnih kmečkih pridelkov, v glavnem pa s prodajo semen, so začele preživljati cele družine, ki takrat niso bile prav majhne. Večina branjevk je tako zaslužila vsaj za vse nujne hišne potrebe in klasične lakote – razen izjemoma – ni bilo več. Najpomembneje pa je bilo, da so dobile denar, ki ga na takratnem podeželju skorajda ni bilo.

Od naši branjevk so v Ljubljani semena kupovale tudi znane krakovske branjevke – solatarice, saj je bilo že kar pregovorno znano, da so dolenjska semena dobra, in da zanesljivo vzklijejo ter kasneje bogato rodijo. Do železniške postaje so prinesle ali pripeljale semena na različne načine – tudi s pomočjo koles.

»Al’ je šlu na težku,« bi rekla moja stara mama, njega dni zelo znana branjevka, ki je bila pred poroko z mojim starim očetom doma iz gostilne in je bila tudi zato s svojim »kšeftarskim predznanjem« nekakšna mentorica mlajšim ženskam. Na trg je semena nosila že med prvo vojno pa vse do začetka osemdesetih let. Bile so res znamenite dolenjske branjevke. Vsaka zase je bila nekaj posebnega.

So se jim pa kdaj pa kdaj pridružile tudi prave kmetice, gospodinje z velikih kmetij. Nekaj zato, da niso bile nenehno doma, saj so bile v družbi samo med in po nedeljski maši, nekaj pa tudi zaradi tega, da so si izborile neodvisno od gospodarja kakšen dinar. So pa najbolje tržile ‘stalne’ branjevke. Lahko bi rekli, da so bile celo poklicne branjevke, čeravno jim tega statusa ni nihče priznaval, niti ga niso potrebovale kot v nekaterih drugih mestih Evrope. Torej, to so bile tiste, ki so poznale stranke in stranke njih in vse nabavne poti. Le malo katera med branjevkami je sama pridelala vsa semena, jajca, včasih piščance, sočivje, žganje in druge zadeve, ki so jih nosile na trg. S solato in sadjem se niso ukvarjale. To so počele branjevke iz okolice Ljubljane, iz Krakova, Trnovega, Savelj in od drugod iz ljubljanske okolice… Toda, specializirane solatarice so skoraj brez izjem kupovale solatno seme pri naših ženskah!

Menda ga na jutranjih, delavskih vlakih, kakor so jih tudi imenovali takrat, ni bilo, ki ne bi poiskal branjevko ter si »privezal dušo«.

Možje naših branjevk so hodili medtem okoli kmetov opravljati priložnostna dela, s katerimi so »pokrili« komaj svojo malico in pijačo, ter morda domov odnesli še pol hlebca kruha ali kaj podobnega. Ženske pač na trg. So pa možje pogosto »nosili pošto« iz kraja v kraj, ali pa so za ženske nabavljali prodajne artikle. Najraje so kupovali pri znanih žganjekuhih šnopec, kar je bilo lahko »dolgotrajno in naporno« delo. Zakaj že?

Večinoma so našim branjevkam v domačih krajih dostavljale izdelke za prodajo tiste kmetice, ki so se ukvarjale izključno s pridelovanjem. Tudi pridelovalke so bile precej specializirane. Nekaterim so bolje uspevale stročnice, drugim čebulnice ali začimbnice, korenovke, solatnice… Zanimivo, da niso bile vse za vse. Kot primer: najboljši je bil žefran, ki ga je imela Malka. Tudi konopljino seme za ptičjo hrano ali za nadaljnjo rabo je bilo najboljše na Kragulevem hribu.

Na železniški postaji v Ljubljani so čakali izvoščki s svojimi cizami, da so bisage zvozili na trg. Ker so bile cize velike, sta izvoščka in cizo pogosto najeli tudi po dve dolenjski branjevki. Izvoščki so seveda za »povrh« plačila pričakovali kratkega na začetku in na koncu poti.

Čebulček je zanesljivo sodil med najbolj prodajane artikle naših branjevk.

Žganja so na tržnici prodajale samo občasno, ker dobava ni bila vedno redna. »Kdaj pa kdaj se je kakšen sod tudi presušil,« so se opravičevale, če ga ni bilo dovolj. Žganje so vedno prodajale – bolj kot ne – na skrivaj. Oblast in država sta prodajo »pod mizo ali na šverc« preganjale in nista podpirali tovrstno konkurenco. Tobak in alkohol sta bila vedno »napajališče« za vzdrževanje – v vseh časih – vseh vrst oblasti.

Največ žganja so branjevke iztočile zjutraj, na vlakih, ko so delavci, ki so se vozili na delo v ljubljanske tovarne ali bili v službah na železnici – »fruštkali«. Zgodaj zjutraj je v Ljubljano vozilo več vlakov. Imenovali so jih kot »prvi, drugi« ali »tretji vlak,« odvisno ob kateri uri so vozili. »Prvi« vlak je običajno peljal mimo Loke in Šentlovrenca že pred četrto zjutraj. Na tretjem so bili v glavnem že študentje in dijaki.

Branjevke so si delo razdelile tako da sta po dve med tistimi, ki so prodajale žganje, morda tri, prišle na en vlak. Vlaki pa so bili polni, da je bilo potnikom, ki so vstopali tam v Višnji gori, že težko dobiti sedež. Človek danes res ne more razumeti kako so se lahko vse to dogovorile brez telefonov oziroma mobitelov? Pripovedovale so, da so »tej ali oni dale pošto« kam, kdaj in kako bo šla kašna na »plac«. Besedico plac slovar pojasnjuje med drugim kot trg, zlasti kot živilski trg.

Saj ni šlo brez zamer. Konkurenca je pač konkurenca! Kdaj pa kdaj, ko se je nabralo preveč zamer, so si skočile v lase. Takrat je vse frčalo naokrog. Posebej če ga je bilo za frakelj čez mero.
Prodajo so si razdeljevale tako, da je šla ena v prve, druga v zadnje vagone. In vsaka ga je do Ljubljane stočila liter ali dva. Štamprle kot mero, so uporabile redko. Mere so bile večje. Decilitrske. Če ga je kaj ostalo, kar je bilo sila redko, so ga spile same na tržnici, med vožnjo nazaj, ali ga porabile za »tringelt« izvoščkom. Posebej, če je prodaja stekla kot so si jo zamislile.

Robo so nosile v velikih bisagah, ki so si jih obesile čez ramena, v rokah pa nosile še polne košare, korbice, ki so bile sicer v rabi za plevel, vendar so vanje zlagale jajca in druge pridelke, ki se niso smeli pomečkati. Od doma do železniške postaje so jim pomagali nositi bisage domači, največkrat večji otroci. Pogosto so do postaje pripeljale prodajne artikle tudi s šajtrgam. Šajtrga oziroma v naših krajih šatrga ni samokolnica, temveč vprežno vozilo z dvema kolesoma na eni osi, vmes pa je prostor za tovor, praviloma opleten s protjem. Torej voz s košem. Kadar so imele prevelike punklje za v potniški vagon, so jih dajale v poštni, ki je bil tik za lokomotivo. Če je bilo le preveč ali pretežko so na železniški postaji v Ljubljani najele cizo in postrežčka, ki so tam čakali pravzaprav prav s tem namenom. Izvoščke so plačale deloma z denarjem, deloma s kakšnim frakeljčkom žganja.

Lahko bi rekli, da je šlo za poklic, ki so se ga naučile druga od druge. Nekaj je bilo že po naravi zgovornih in domiselnih, ki so si delale imenitno reklamo. Bile so glasnejše kot druge branjevke in tudi odločnejše. Nastal je celo izrek: Klepeta kot branjevka.

Osebno mislim, da so bile včasih celo malo komedijantke, da so privabile kupce. Pogosto jih je bilo slišati čez pol tržnice. Uporabljale so različno nagovarjanje, danes bi rekli denimo ‘propagandne slogane’ kot:

»Gospa vzemite moje seme. Pri nas je tole krasno seme zraslo v tako slabi zemlji, da bog pomagaj, zato bo pri vas še enkrat večje…« To je bilo celo blizu resnice. Ker so bile glasne, zato, da so bile razpoznavne, so zelo redoljubno plačevali tržne pristojbine. »O, ne, zaradi tega pa se ne bomo dajale v zobe,« so komentirale med odštevanjem pristojbine za stojnico in kar so si pač oblastniki izmislili, da so jih ciganili, kot so imele navado povedati. Anekdot tistega časa seveda ni nihče zapisoval, vsekakor pa bi bogatile še današnji čas.

Seveda niso poznali izraza bio, niti niso vedel njihovega pomena. To je nadomeščal izraz: »Vse je domače! Samo z domačim ‘futrom’ krmljeno!« ali »Samo z domačim gnojem gnojeno!« To slednje so govorile tembolj takrat, ko je bilo že čutiti stranske učinke umetnega gnojila in kemikalij.

V glavnem pa je bilo res, da so bila vsa semena in drugi artikli vzgojeni doma in po današnjih vrednotah – bio! Tega ravno ne morem trditi za žganje. Za žganje je bilo na jutranjih vlakih pomembno, da je prijelo in »urezalo«. Če ‘šnopc’ ni bil dovolj močan so v šali svetovali branjevkam, naj drugič prinesejo s seboj še palico, da bo zapeklo vsaj po hrbtu (ko ga bo udarila), če že pijača ni ‘vžgala’!.

Klasično dolenjsko branjevstvo je ponehalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nadomestile so jih sodobne semenarne. Redkokdaj je videti na ljubljanski ali novomeški tržnici še kakšno mlajšo branjevko iz naših koncev.

Vir: Turizem in vinogradništvo, Levstikova pot, november 2013, knjiga

Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor