Spoštovani gospod predsednik! Naj kaj pomislite, ko slišite za ime Levstikova pot?
Najprej pomislim na pohod.
V slovenski politiki veljate za enega najspravljivejših oziroma kompromisnih, kooperativnih politikov. Vsi vemo, da se ukvarjate s športom. Vam športne aktivnosti pripomorejo, da si nabirate novih moči za politične aktivnosti? Koliko časa vam sploh ostaja ob vseh državniških dolžnostih?
Rad imam šport in si zanj vzamem toliko časa, kolikor lahko. Sem in tja se zgodi, da je drugih obveznosti preprosto preveč. Vendar gre le za to, da jih ne znam pravilno razporediti tako, da bi imel tudi nekaj prostega časa oziroma časa za šport.
Se strinjate, da sta šport in kultura za vsakega posameznika tako pomembna kot kruh?
Se strinjam. Vendar se izogibam temu, da drugim solim pamet o življenjskem slogu. Moje vodilo je »živi in pusti živeti«. Ljudje smo zelo različni in imamo različne potrebe za osebno srečo. Važno je le, da pri teh stremljenjih ne posegamo v srečo drugih.
Fran Levstik je v potopisu Popotovanje od Litije do Čateža že sredi 19. stoletja zapisal tedanji literarni program. Je danes odnos do slovenske kulture dovolj državotvoren?
Ni dvoma, da nas je Slovence kultura prav posebej zaznamovala. V bistvu nas je vzpostavila kot skupnost. Ni bila in ni edini vir vzpostavitve in identitete, vendar, tudi v primerjavi z drugimi narodi, še zlasti pomemben in odločilen.
Levstikova pot je nastala prav na osnovi literarne predloge. In vsako leto se na pot podaja od 20.000 do 25.000 popotnikov. Mislite, da nam šport in rekreacija dvigujeta samozavest in samopotrjevanje, ki ju po Slovencih vedno pogrešamo?
Ne dvomim o tem. Ko sem pred četrt stoletja prišel v Ljubljano in rekreativno tekel po Poti spominov in tovarištva, sem srečal le malo tekačev, nekaj več sprehajalcev. Danes se je komaj mogoče izogniti rekreativni gneči. Toda nič zato. Ljudje so večinoma nasmejani in zdi se, da eden drugemu predajamo dobro energijo. In to je pomembno tudi za samozavest.
Mnogi zatrjujejo, da je slovenski jezik zaradi globalizacije ogrožen. Bi vi pritrdili tem ugotovitvam ali pač bolj zaupate slovenskemu narodu, da bosta slovenski jezik in literatura jamstvo za samoohranitev in bolj timsko sodelovanje Slovencev?
Glede tega prihajam do protislovnih zaključkov. Način za samoohranitev narodov, tudi majhnih, kot je slovenski, ni v izključevanju iz procesov globalizacije, temveč prav nasprotno, v zelo aktivnem vključevanju vanje. To seveda terja samozavest, ambicioznost, znanje in povezanost navznoter.
Slovenci smo vrhunski tako v kulturi kot športu. Kako to prenesti v splošno družbeno življenje?
V zadnjih letih je kriza odplaknila vzvišenost Slovencev, ki nas je spremljala še iz časov prejšnje države. Domnevno naj bi bili boljši, bolj pridni in sploh superiorni glede na druge narode v Srednji in Vzhodni Evropi. Ko nas v zadnjih letih nekateri od njih dohitevajo in prehitevajo se zdi, da ne znamo primerno reflektirati te situacije. Od tod občutki osmoljenosti. Kot bi nam nekdo nekaj vzel, kar nam pripada. V bistvu je dobro, da se je to zgodilo. Če hočemo biti boljši, si moramo to zaslužiti vedno znova.
Verjamete v boljšo in uspešnejšo Slovenijo?
Seveda. Med ljudmi je čutiti glede tega veliko več poguma in ambicioznosti, kot v prevladujočem političnem obnašanju. V tem smislu je ta hip slovenska politika korak za tistimi, ki jih predstavlja in ne korak pred njimi.
Kaj bi svetovali tisočem pohodnikom, ki se vsako leto vztrajno podajajo na Levstikovo pot?
Pot pod noge.
Gospod predsednik, hvala za pogovor.
Avtor intervjuja je Rudi Bregar, vodja projektov Levstikova pot
Objavljeno v reviji Levstikova pot, november 2014