Miran Medvešek: S predsednikom države v Zupanovi zidanici

img_1633

Miran Medvešek – Medo je poleg Rudija Bregarja edini član ožjega organizacijskega odbora Levstikove poti, ki sodeluje pri organizaciji vse od leta 1987. Pogovor z njim je ob jubileju povsem logičen. Gre za sodelavca, ki je preživel vse vzpone in padce Levstikove poti, vse lepe in slabe trenutke v zadnjih 30 letih. Gre za Medota, ki ga poznajo domačini in udeleženci pohodov že vse od 1. pohoda leta 1987.

Miran, ti si eden tistih, ki si že leta 1987 tlakoval Levstikovo pot in edini, ki je v organizacijskem odboru zdržal vseh 30 pohodov? Se še spomniš tistega časa? Kakšni so spomini?

Ja res je. Tisti časi so bili čisto drugačni. Nikomur se ni nikamor mudilo in vsi smo imeli veliko časa za preživljanje prostega časa. Veliko smo se družili, saj ni bilo računalnikov in prenosnih telefonov. Družili smo se v mladinskem centru in smo vedno kakšno ušpičili. Spomnim se na primer organizacije Plesnega venčka in drugih prireditev, najbolj pa nam je uspelo z Levstikovo potjo. Še do danes ni propadla! Še več, iz leta v leto je vse boljša in boljša.

Se spomniš kakšnega zanimivega dogodka s pripravljalnih pohodov po poti? Morda tudi tistega o zvinu kolena?

Seveda. Zgodilo se je vrh Gobnika, ko smo med krajšim postankom igrali badminton. Nadaljeval sem s hojo in skoraj pol poti prehodil z zvitim kolenom. Šele naslednji dan ste me prepričali, da sem šel k zdravniku. Vedno smo ob sobotah na Čatežu prenočevali v seniku in vedno ste me nekaj provocirali. Vsi ste bežali iz senika, ko sem vam rekel, da vas bom zažgal in vas zjutraj, ko bodo ljudje šli k nedeljski maši, prodal za odojka. Spominov se je nabralo ogromno.

Kako primerjaš pohod iz leta 1987 z današnjimi? So kakšne razlike?

Ogromne! Včasih smo imeli po zaključku pohoda dovolj časa in se poveselili. Tudi kaj popili smo na koncu. Spomnim se, kako smo po prireditvi kar nekaj let odhajali v Zupanovo zidanico v Krvicah. Eno leto se nam je pridružil tudi predsednik države Milan Kučan, pa Matjaž Kmecl in Ciril Zlobec. S svojimi ženami seveda. Danes pa gremo po prireditvi več ali manj vsa na svoj konec.

Kaj tebi osebno pomeni Levstikova pot?

Ta pot mi pomeni zelo veliko, saj sem tudi jaz prispeval svoj delež, da je tako množična. Pa še nekaj, da ne pozabim. Za svoje delo smo že leta 1989 prejeli plaketo ZSMJ. Prevzeli smo jo v palači federacije in v Beogradu je bilo nepozabno.

Že pred leti si dejal, da boš zdržal do tridesetega pohoda in se potem umaknil. Je to tvoj zadnji odgovor?

Ja. 30 let je dolgo obdobje. Naj zdaj še mlajši kaj naredijo. Bom pa seveda pomagal, če bo potrebno. Zbiranja prijav na startu in nekaterih drugih nalog pa sem se v dolgih letih preobjedel.

Medo, hvala za pogovor. Zate bomo našli bolj protokolarno delo, da boš še ti začel bolj uživati ob pohodih po Levstikovi poti. Hvala tudi za 30-letno delo pri organizaciji prireditev na Levstikovi poti.

 

(november 2016)

Bookmark the permalink.

Comments are closed.