Bivalna kultura v Litiji in njeni okolici

00

Naslovnica knjige Levstikove poti, november 2000

Nalogo o bivalni kulturi so v šolskem letu 1999/2000 so pripravili člani zgodovinskega krožka Osnovne šole Litija. Pri zbiranju raziskovalnega gradiva so bile najbolj prizadevne naslednje učenke :
– Saša Kokalj iz 8.a razreda,
– Ana Palčič iz 6.a razreda,
– Mateja Kržić iz 7.d razreda.

Mentorica: Fani Rovšek- Kosmač, predmetna učiteljica zgodovine, zemljepisa in etike ter družbe, Jezikovni pregled: Milena Dimec

Vsebina je bila objavljena v knjižici Levstikove poti, november 2000.

**********

I. Delavska stanovanja

Razgibano območje občine Litija v osrčju Slovenije, prepreženo z griči in hribi, pokritimi z gostimi gozdovi, med katere se je zasekala reka Sava in razdelila območje občine na levem bregu Save na del zgodovinskega ozemlja Gorenjske, desni breg pa na zgodovinski del Dolenjske, ni bogato samo z naravnimi lepotami, saj se na 328 kvadratnih kilometrih občinskega ozemlja kar vrstijo spomeniki etnološke dediščine.

Nekatere najbolj zanimive med njimi smo poskušali pobliže spoznati, zato smo se učenci zgodovinsko raziskovalnega krožka tega tudi lotili. Pozanimali smo se, kje na območju naše občine še stoji kakšna zelo stara ohranjena domačija, kdo prebiva v njej, v kakšnem stanju je in ko smo imeli zbrane prve podatke, smo poprosili lastnike določenih objektov za ogled in kratek razgovor. Našim prošnjam so le redki prisluhnili, zato smo se morali zadovoljiti z ogledom, opisom in fotografiranjem le dveh stanovanjskih objektov ter razgovori s številnimi poznavalci delavskih stanovanjskih razmer.

Ob pregledovanju zbranega gradiva o delavskih kolonijah v Litiji smo se odločili, da poskušamo z ustnimi viri skromen opis teh stanovanjskih razmer dopolniti. Trud, ki smo ga vložili v iskanje sogovornikov se nam je lepo obrestoval, saj smo z njihovo pomočjo zbrali izjemno zanimive podatke o delavskih stanovanjih, katerih opis predstavlja večji del naše raziskovalne naloge. Slikovno gradivo je povzeto iz pisnih virov in izposojeno od sogovornikov. Nekaj fotografij pa je sodobnih.

Poleg delavskih stanovanj smo predstavili še pravo kmečko domačijo s Podbukovja št. 8 na Vačah in najstarejšo litijsko “Kisletovo” hišo, ki nas spominja na tesno povezanost in odvisnost kraja z reko Savo, ki je bila pomembna prometnica že v starem veku, pa vse do zgraditve Južne železnice leta 1849, ko se je dotlej živahni rečni promet pričel naglo zmanjševati.

Kje in v kakšnih stanovanjih so živeli litijski delavci

Predilnica je bila poleg topilnice najstarejša litijska tovarna. Ustanovili so jo leta 1886, čeprav je Tržačan Julius Schwarz pričel predilniško in tekstilno proizvodnjo opravljati že leta 1880.

Leta 1883 se mu je pridružil Evgen Zubin iz Manchestra in nato sta leta 1886 ustanovila družbo (današnjo Predilnico), ki je bila tega leta vpisana v trgovski register sodišča v Ljubljani.

Če je hotela tovarna, da bodo delavci redno opravljali delo osem ali tudi več ur na dan ter da bo čim manj bolezenskih izostankov, so morali poskrbeti za čim večje število stanovanj. Dobra četrtina delavstva je živela izven Litije in je prihajala na delo iz okoliških vasi. Zato je začela Predilnica graditi večje število stanovanj za delavce. Že leta 1896 so začeli graditi delavsko kolonijo, ki se je imenovala “Za Savo”, in delavsko kuhinjo ter enodružinske hiše za mojstre in uradnike. Leta 1906 so zgradili tudi ambulanto. Leta 1907 je 51 delavcev stanovalo v tovarniških stanovanjih.

Preden je bila zgrajena največja stanovanjska kolonija “Na Stavbah”, je tudi delavstvo bolj životarilo kot normalno živelo. Mnogo ljudi se je že priselilo iz okoliških hribov in tudi od drugod, ker so si našli zaposlitev v tovarni .
Stanovali so v revnejših najemniških sobah v Gradcu in v Litiji, v izredno slabih higienskih in zdravstvenih razmerah. Velik del svojega zaslužka so morali odriniti za najemnino in si tako v tem začaranem krogu niso mogli izboljšati življenjskih razmer.

Predilnica je začela graditi delavsko kolonijo v Gradcu leta 1923. Da bi si zagotovila zadostno število delavcev in si jih pridobila zase, si je družba prizadevala, da bi jim na nek način zagotovila najosnovnejše potrebščine, to je eksistenčni minimum. V interesu tovarne je bilo, da bi bilo delavstvo čim bolj preskrbljeno, in da bi živelo v znosnih okoliščinah, ker je bila od življenjskega standarda odvisna tudi njegova storilnost.

Z gradnjo delavskih hiš je imela družba štirikratno korist. Pridobila si je zaupanje delavstva, ki je pri boljših življenjskih pogojih zvečalo delovno storilnost.Tu je lahko vlagala in skrivala svoje prekomerne dobičke, ki bi jih sicer mogla prenesti izven države, in deležna je bila davčne oprostitve za novozgrajene stavbe.

To nam dokazuje dopis, ki ga je poslala firma Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d. d. Predilnica v Litiji, 11. julija 1925 leta davčni upravi :

“Na podlagi priloženih prilog… prosi podpisana tvrdka za davčno oprostitev svojih dveh novozgrajenih delavskih hiš v Gradcu na parceli št. 1345, k. o. Hotič.”

Gradnja hiš se je začela 9. septembra 1923. Petega februarja 1925 pa so bile zgrajene in prvega marca delno vseljive. Petega februarja 1925 je komisija županstvu v Hotiču pregledala novozgrajene hiše v tovarniški koloniji v Gradcu in odobrila rešitev prošnje za davčno oprostitev.

Prvotni načrt delavske kolonije je predvideval 7 stanovanjskih hiš in dekliški dom s potrebnimi stranskimi poslopji ter vodnjakom. Od tega so bile 4 delavske hiše, 3 pa za mojstre; v vsaki so bila po 4 stanovanja.

Dekliški dom naj bi imel gledališko dvorano, osem spalnic in bolniško sobo; tu bi bilo stanovanje za okrog 120 deklet. Za večje družine sta bili predvideni dve sobi in kuhinja, za manjše pa soba in kuhinja. Delavske hiše so imele tudi več podstrešnih sob. Stanovanja so bila opremljena in preskrbljena z vodo in elektriko. Vsako stanovanje je imelo zelenjavni vrt. Družba je imela v Litiji okrog 48 hektarov zemlje, ki jo je nudila delavcem v najem za minimalno odškodnino.

Načrti za gradnjo dekliškega doma so bili izdelani 20. februarja 1924; županstvo v Hotiču pa jih je odobrilo 24. septembra. Nadaljnji načrti hiš so še iz avgusta 1926. V istem času so bili predloženi še načrti za mojstrsko in uradniško hišo. Dokončni načrti s situacijskimi narisi nove kolonije in vodovoda so bili izdelani avgusta 1926. Naredilo jih je gradbeno podjetje Rudolf Exner, Celje.

Po uradnem poročilu uprave Predilnice v Litiji, z dne 5. maja 1927, je stanovalo v tovarniških stanovanjih 62 odstotkov v tovarni zaposlenega delavstva, le 38 odstotkov jih ni stanovalo v tovarniški koloniji. Od teh 38 odstotkov moramo odšteti večje število delavcev, ki so bili doma iz Litije ali bližnje okolice in so imeli lastna stanovanja.

Znotraj delavskega sloja so sčasoma začele nastajati premoženjske razlike. Na samem začetku to še ni bilo tako očitno. V primerjavi z delavci iz drugih tovarn so bili litijski predilci v neprimerno boljšem položaju.

Delavci v Predilnici so si izborili kolektivno pogodbo, ki je določala višino plač, zagotavljala ugodne delovne razmere in socialno varnost. Kljub temu pa so se razmerja med delavci in mojstri vse bolj poglabljala, kar je razvidno tudi iz stanovanjskih razmer.

Stalen spremljevalec nastajanja delavskega razreda je bil pojav alkoholizma. V začetni fazi se je pojavljal zlasti med priseljenci, samskimi ženskami in moškimi. Ti ljudje so prihajali s podeželja, kjer so bili navajeni družbenih odnosov, ki so obstajali še v dokaj celoviti vaški skupnosti. Osamljenost, odtujenost in prepuščenost samim sebi so bili zanje problemi, ki jih je bilo težko premagati.

S problemom alkoholizma se je soočilo že leta 1913 Katoliško slovensko izobraževalno društvo in je izvedlo celo serijo predavanj “o alkoholizmu “. Ilustracija takih razmer je tudi članek v klerikalnem slovenskem glasilu “Naša moč” z dne 20. 10. 1913:

“Žalostno je končala delavka v predilnici 22-letna Alojzija Štih s Štajerskega. Dne 10. tega meseca je pila pri Fortuni do polnoči, ker je bila colunga. Tam se je sprla s svojim fantom Hrvatom in šla iskat rešitve pod vlak. Vlak ji je ob 1. uri ponoči strgal glavo in odtrgal roko. Prepeljali so jo v Ljubljano pa se je že po poti izdihnila. Tako daleč pride mlada dekle, ki zapusti Boga in se oklene zapeljivcev. Delavke, ali vidite strašen opomin in izgled ?”.

V sklopu delavske kolonije so bile naslednje stanovanjske hiše:
– delavska kolonija “Za Savo”,
– delavska stanovanjska bloka na Dobravi,
– delavski stanovanjski bloki na Stavbah z dekliškim domom,
– delavska stanovanja “na Štali “,
– stanovanjska hiša “Vila “,
– maister hause (hiša za mojstre),
– individualne delavske stanovanjske hiše v Gradcu.

Delavska kolonija “Za Savo”

Najstarejša delavska stanovanja so bila zgrajena že leta 1896, v tako imenovani delavski koloniji “Za Savo”. Vseljiva pa so bila takoj po koncu 1. svetovne vojne. Kolonijo je sestavljalo šest večdružinskih hišic.

Stanovanja, še zlasti podstrešna, so bila precej slaba. Hiše so bile cele zgrajene iz lesenega ogrodja (tramov), ki je bilo pozidano z opeko, kar je bilo zelo lepo in je spominjalo na skandinavsko kulturo gradenj. Sistem gradenj je bil podoben današnjim vrstnim hišam.

Hiše so imele vhode z zadnje strani, tako da so za tisti čas velika okna gledala na cesto. Do vhodnih vrat se je prišlo po nekaj stopnicah. Vsaka stanovanjska enota je imela vrt – gredo, ki je bila ograjena z leseno ograjo. Pred hišicami v zavetju so bile tudi preproste klopi, kjer so stanovalci lahko posedali. Vsa stanovanja so bila pritlična s kletjo in frčarami na strehi.

Sobe so bile od znotraj pobeljene z apnom, na tleh je bil lesen pod, ki ga je bilo treba vsaj enkrat tedensko ribati, če so hoteli ohraniti spodoben videz. Imeli so že električno razsvetljavo iz tovarne, vsak dan razen nedelje do enajstih zvečer.

Vode niso imeli v hišah, vsaka hiša pa je imela svoj vodnjak – štirno. V stanovanjih, velikih približno 40 kvadratnih metrov, so se stiskale družine s pet do šest člani.

Nekateri so imeli v sobi celo podnajemnike. To so bile bedne najemniške sobe, za katere bi se težko reklo, da so bile sploh kako opremljene. Postelja, miza, “štokrle”, “lavor” – to je bila največkrat vsa oprema, ki jo je premogla taka najemniška soba. Obleko, ki so jo najemniki premogli, so ponavadi imeli kar oblečeno.

Stanovanja so bila sestavljena iz dveh prostorov, od katerih je eden ponavadi služil kot kuhinja z zidanim štedilnikom in soba. Imeli so zunanje stranišče “na štrbunk” in skupno kopalnico. Zato je za red in čistočo v kopalnici skrbela delavka, ki je pomivala kadi in razporejala uporabo kopalnice. Vsakemu uporabniku je bil določen čas zadrževanja v kopalnici, ki je bil omejen na 15 minut.

Nekaj let po vselitvi so v dveh hišah stanovale samske delavke, ki so jim gospodinjile nune. Kolonija “Za Savo” je bila že v hudo neuglednem stanju porušena v začetku sedemdesetih let. Naseljena pa je bila vse do zadnjih dni. Tu so bila daleč najslabša stanovanja v Litiji. Stanovalci prostorov niso popravljali. Popravili so le tisto, kar je bilo zares nujno. V zadnjih letih so imele hiše “Za Savo” bolj prehodno vlogo. Tu so dobili prva stanovanja za silo delavci, ki so komaj začeli delati v tovarni in so čakali, da bi dobili prednost pri dodeljevanju boljših stanovanj.

Kolonija “Na Dobravi”

Leta 1920 sta bila zgrajena še dva delavska bloka, ki sta dobila ime kolonija “Na Dobravi “. Bloka sta dvonadstropna in imata na eni strani v obeh nadstropjih velika balkona čez celo dolžino hiše. Balkon je bil pokrit in je imel železno ograjo. Stanovanja so bila eno in dvosobna, podstrešnih stanovanj ni bilo.

V stanovanjih je bil najprej predprostor – veža, nato na levo ali desno kuhinja z zidanim štedilnikom. Iz kuhinje je bil pogled na balkon, tako so stanovalci prišleke lahko takoj opazili. Iz kuhinje so bila vrata v eno sobo – spalnico. Druga je imela vhod iz veže. Na nasprotni strani kuhinjskih vrat je bil vhod v “špajz”. Kasneje so shrambo mnogi preuredili v kopalnice s tuš kabinami.

Ob vselitvi stanovanja niso imela stranišč in kopalnic. Tla so bila lesena. Vsako nadstropje je imelo skupno stranišče na koncu balkona. Vodovoda v blokih ni bilo, zato so se stanovalci oskrbovali z vodo iz studenca v bližini hiš. Ta studenec se je imenoval “Klinčev”, po tamkajšnjem mesarju Klincu.

V delavskih kolonijah so pred letom 1939 uporabljali petrolejke, saj so imeli električno luč le do enajstih zvečer. Ob nedeljah pa jo sploh niso imeli. Večkrat so svetili tudi s svečami. Plinskih svetilk niso uporabljali. Zunaj hiše so svetili s smolnatimi trskami. Ob tem je pogosto prihajalo do požarov.

Stanovanjska hiša Na Stavbah z dekliškim domom

Gradnja delavskih hiš na Stavbah se je pričela 9. septembra 1923, 5. februarja 1925 pa so bile zgrajene in delno vseljive. Stavbe so prvi primer, kjer so bile pri projektiranju upoštevane tudi urbanistične zakonitosti.
Kolonijo sestavlja več blokov, ki sklepajo skoraj pravilen pravokotnik. Dve stranici pravokotnika sestavljata kompleksa treh stavb “vež”, ki se držijo ena druge. Tretjo stranico pa oklepa “dekliški dom” s sindikalno dvorano. Nekoliko izven pravokotnika pa so, kot se spodobi, zgradili “Maisterhaus”, kjer so stanovale družine predilniških mojstrov in uradnikov. Vsekakor stavbe, ko so bile zgrajene, niso prav nič spominjale na puste delavske kolonije v drugih industrijskih krajih.

Bloki so dvonadstropni, imajo pa tudi podstrešna stanovanja “kukrle”. Arhitektura je dokaj pestra, s stopniščem in verando ter balkoni, ki vodijo iz veže v vsakem nadstropju. Fasada je bogato okrašena s preprostimi štukaturami geometrijskih oblik v dveh različnih rjavih odtenkih.

Stavbe so bile velika pridobitev za mnoge delavce, ki so prej živeli v mnogo slabših razmerah, še večjo korist pa je imela od tega tovarna, saj si je pridobila mnogo nove delovne sile in tudi njihovo zaupanje .

Stanovanja v delavskih blokih so bila dvosobna v obeh srednjih vežah, v krajnih enosobna, vsako stanovanje pa je imelo svoje stranišče v veži.

Razporeditev prostorov je bila zelo različna.

Nekaj prvih blokov je imelo majhne kuhinjske niše in ločene jedilnice, prav tako v kopalnicah ni bilo banje, ampak le tuš.

Kasneje so začeli delati prostorne kuhinje z zidanimi štedilniki, ki imajo hkrati funkcijo glavnega bivalnega prostora. Oprema delavske kuhinje je bila preprosta. Kredenca, miza stoli “štokerli” brez naslonjal in stoli “žesli” z naslonjali ter “kolmkišta” za drva. To je bilo vse, kar se je nahajalo v kuhinji. Tla so bila pokrita s “kolm lešem”, nanj je bil položen ladijski pod. Posodabljanje starih stanovanj je bilo povezano z napeljavo vodovoda in elektrike.

Srednje veže so imele v kleti “pekarijo”, to je prostor z veliko krušno pečjo, ki je bila skupna za vse stanovalce. Pri tem so morali upoštevati strog vrstni red, da so se vsi zvrstili. Skupne pralnice so imele Stavbe v barakah, drvarnicah, ena pralnica je bila za eno vežo in pol. Stavbčanke so mnogokrat prale tudi v Savi.

Stanovanja na Stavbah so bila tam, kjer je sedaj kinodvorana. Polovica te stavbe je bila za stanovanja delavcev, polovica pa za dekliški dom. Vmes pa je bila gledališka dvorana.

V dekliškem domu je dobilo sobe 120 deklet, imele so osem spalnic, jedilnico in bolniško sobo. To je bilo v drugem nadstropju, v prvem nadstropju pa je bil vrtec. Podstrešne sobice so uporabljale samohranilke in vdove z otroki.

Hiša za mojstre (Maister Hause)

Hiša za mojstre (maister hause) se od ostalih blokov po zunanjosti ni razlikovala . Notranji videz pa je bil drugačen od navadnih delavskih stanovanj. Stanovanja so bila večja in boljša. Imela so celo izolacijo.

Stanovanje je imelo predsobo, kuhinjo in dve sobi. Tudi v teh stanovanjih še ni bilo kopalnic, zato so imele vse stranke skupno kopalnico v zadnjem delu dekliškega stanovanja. V njej so bile štiri banje in štirje tuši. Ker je veliko ljudi uporabljalo to kopalnico, so za red in čistočo zaposlili delavko, ki je čistila in razkuževala kadi in tuše. Sprva so imeli stranišče zunaj stavbe v neposredni bližini. Ob posodabljanju ravno teh mojstrskih stanovanj pa so napeljali vodovod in elektriko. Po napeljavi vodovoda so ta stanovanja dobila stranišča na izplakovanje “angleška stranišča”, ki jih takrat niso imele niti meščanske hiše v Litiji. Uporaba elektrike je bila brezplačna.

Stanovanjska kolonija “Na Štali”

Najslabša delavska stanovanja v Litiji pa so bila “Na Štali “. Ime so dobila zato, ker so bile v poslopju pred tem štale za konje predilniških furmanov.

Stanovanja so bila na hitro urejena v tridesetih letih, ko si je tovarna zgradila od postaje ozkotirno železnico in kupila vlak, zato furmanov ni več potrebovala. Stanovanja so preuredili površno, tako da so tudi še kasneje zelo spominjala na štale. Stavba ni imela skoraj nobene izolacije. Tla so bila pokrita z deskami, v pritličju pa so bile deske položene na plast “šodra” – savskega kamenja, ki je bil potresen na zemljo in zalit z malto.

Hiša ni bila podkletena. Stranišča so bila na “gankih” – dolgih lesenih balkonih, skupna za celo nadstropje. Najslabša stanovanja so bila podstrešna, “v frčarah”. Ti stanovalci na podstrešju so bili izpostavljeni vsem vremenskim nevšečnostim. Na Štalah so stanovali revnejši delavci in družine z veliko otroki.

Stanovanjska hiša “Vila”

Vodilno osebje tovarne in višji uradniki so stanovali v ” Vili ” bivšem ribiškem dvorcu grofov Auspergov.

Do približno leta 1954 je bila okolica vile lepa, predvsem pa zelo razkošna in zanimiva. Pod tistim delom hiše, ki gleda na železniško progo, se je razprostiral bazenski kompleks, saj je bilo poleg plavalnega bazena še nekaj manjših. Eden je bil prav gotovo namenjen pranju nog, da se ni v bazen prenašala umazanija. Dobro je bila vidna vodovodna napeljava, cevi, ki so potekale po površini ob manjših bazenih. Okoli velikega bazena so bile položene betonske plošče, sicer pa je bilo okrog veliko zelenja, trave in okrasnega grmičevja, ki nato z leti ni bilo več vzdrževano in je vse skupaj nezadržno propadlo. Vse je bilo obdana z žičnato ograjo.

Na levi strani, gledano proti železnici se je ta prostor končal z mogočnim drevoredom divjih kostanjev.

Današnji pogled na vilo s ceste (kjer je bil nekoč bazen) ni zanimiv, saj so vidna samo popolnoma enaka okna, le na eni strani hiše se arhitektura spremeni, kajti v tem delu je okrogli, stolpu podoben polkrog, v katerem je v notranjosti soba s polkrožnim zidom. Ta nato prehaja v drugo steno hiše, ki je zastekljena veranda. To je kombinacija lesa in stekla. Danes je to predvsem navadno steklo, včasih pa so okna krasile raznobarvne šipe, ki so se z leti pobile in so jih zamenjali z navadnimi.

Mnogo bolj raznolik je bil v opisanem času vhod v vilo. Danes so sicer še vidne vse osnovne značilnosti tedanjega razkošja. V vilo je bilo mogoče priti z desne ali leve strani po betonskih, podestu podobnih stopnicah, ki niso bile previsoke in prijetne za hojo. Po vsaki si naredil dva ali tri korake.

S spodnje strani se je pot začela ob velikem studencu – sezidanem vodnjaku, kjer so ljudje dobivali vodo, prali solato in se pomenkovali. Tudi sicer so stanovalci pogosto uporabljali studence in potoke pri ” Vili “-Direktorjev studenec. Direktorjev se je imenoval zato, ker so v vili stanovali direktorji tovarne.

Stopnice so se dvigale proti velikemu okroglemu balkonu. Na tej strani so bile zbetonirane iz velikh kamnov in zato bolj zanimive, kot one na drugi strani, ki so bile le betonske. Na levi strani stopnic je bila betonska ograja, stebričasta, na desni se je bohotila akacijeva hosta, ki je v času cvetenja okolici dajala prijeten vonj. Vhod na balkon so sprva varovala vrata, ki jih kasneje ni bilo več. Dala so slutiti, da vsakdo ni dobrodošel gost.

Na vrhu stopnic je obiskovalce pričakal čudovit balkon v obliki kroga, z enako ograjo kot na stopnicah in mogočnim drevesom. Do vhodnih vrat je vodil mostiček nad cesto, ki je speljana spodaj in je bila proti Predilnici povezava do “Štal “. Pod krošnjo drevesa je bila klop, na kateri so se večinoma igrali otroci.

Vhod v vilo je skozi velika, lesena dvokrilna vrata. Prvi prostor je zelo majhen predprostor, kjer na desni vodijo zelo strme lesene stopnice na podstrešje, levo, skozi bela, zgoraj zastekljena vrata pa naprej v notranjost. To je ozki veži podoben prostor. Tla so obložena z belo modrimi keramičnimi ploščicami, položenimi v vzorcu kare. Na koncu veže so vhodi v stanovanjski del – desno, naravnost in levo. Desno in levo je bilo potrebno priti še skozi ena vrata, prav tako velika, dvokrilna, zastekljena in zgornjim zastekljenim delom. Torej so bila vrata iz treh delov.

Za vrati je obiskovalce pričakal dolg, temačnejši hodnik, ki je svetlobo dobival le skozi velika zastekljena starinska vrata sob in okna pri dveh kopalnicah. Hodnik se je nato nadaljeval še skozi ena vrata vse do polovice verande. Tla so bila pokrita s parketom, ki so ga stanovalci lepo vzdrževali.

Levo je bilo stanovanje predilniškega mojstra. Mislim, da so imeli dva velika prostora, v enem je bila bivalna kuhinja z vzidanim štedilnikom in obloženim s ploščicami. Temu stanovanju je pripadala ena kopalnica. Druga je bila last stanovalcev z desnega dela hodnika, ki so imeli mnogo več prostora. Njim je pripadal še notranji hodnik z vgradnimi stenskimi omarami, dvema velikima sobama; ena je imela okroglino stolpa in bivalno kuhinjo, z zidanim štedilnikom, shrambo in izhodom na verando, ki je bila v prehodnih mesecih prijetno bivališče. Tam so se radi igrali otroci. arket v sobah je imel ornamentne oblike in več barvnih odtenkov.

Posebnost je bila kopalnica s straniščem. V njej je bila kopalna kad na železnih nogah in peč na drva za gretje vode in prostora v hladnih dneh. Tla so bila obložena s keramičnimi ploščicami, prav tako tudi predprostor pred obema kopalnicama, ki sta bila druga nasproti druge. Okna opisana kopalnica ni imela.

Zanimiv je prostor, ki je bil sestavljen iz hodnika z dvema velikima vgradnima omarama od stropa do tal, s policami, ki so se zapirale z dvokrilnimi lesenimi belimi vrati, dvema sobama in vhodom na drugo polovico verande. Prostori niso imeli vode, torej niso imeli vsega potrebnega za bivanje in so bili namenjeni nečemu drugemu – morda sobam za čistilke, osebju za pomoč pri delu. Kasneje so v njih stanovali posamezniki, starejše ženske, ki so vodo za pitje dobivali na studencu.

Na podstrešju sta bili dve zasilni bivališči, kjer so stanovali posamezniki, ki so delali v Predilnici ali na vrtnariji. To so bile skromne sobe, poleti zelo vroče, pozimi mrzle, brez vode. Pogled so omogočala okna v obliki “frčar”.
Ko je človek zapuščal vilo, se mu je pogled ustavil na drugi strani balkona, na prostoru, še najbolj podobnemu gledališču na prostem, ki je imel obliko polkroga, dvignjen za eno stopnico, nad katerim so se vzpenjale divje vrtnice. Tu so bila vrata, ki so vodila v klet, izkopano v hrib. Levo in desno so bile klopi za počitek in klepet.

S ceste, ki je povezovala “Štale” in se vila do prehoda čez železniško progo, je bil še en vhod za stanovalce v pritličju. Verjetno, da je bila spodaj podobna razporeditev prostorov, saj so tudi tam stanovali predilniški mojstri z družinami. Je pa bil vhod manj razkošen in tudi bolj neugoden, saj je bil že prvi korak čez prag na cesto.

Individualne delavske hiše v Gradcu

Med obema vojnama so začele rasti delavske hišice. Bile so večinoma pritlične, redke med njimi že enonadstropne. Značilno je bilo, da je bil vhod dvignjen, do njega pa so vodile stopnice , pogosto pa je bila pred vhodom tudi veranda . Večina od teh hišic je imela razporeditev prostorov kot kmečke hiše z belimi kuhinjami, shrambo, hišo, kamro ali štiblc. Stranišča pa so imela največkrat zunaj “na štrbunk “.

Med vojnama so nekatere delavske družine imele podnajemnike. Ponavadi so oddali v najem “štiblc”. Zato se je zgodilo, da je v tako majhni hiši občasno živelo tudi po deset do dvanajst ljudi. Podnajemniki so kuhali in spali v štiblcu. To so bili predvsem samski delavci ali pa družine, ki so se komaj priselile in še niso prišle na vrsto za predilniško stanovanje.

Stanovanjska oprema

Zidan štedilnik in celo štedilnik z bakrenim kotličkom za vročo vodo je postal nepogrešljiv v delavskih kuhinjah. V kuhinjah so stale dvodelne, kasneje tudi trodelne kredence. Tudi zaboji za premog in drva, nepogrešljive “kolmkište” so dajale poseben videz delavski kuhinji. V delavsko kuhinjo je spadala še miza, ki v preteklosti ni bila pregrnjena. Število stolov je bilo odvisno od števila stanovalcev, dva ali trije so bili z naslonjalom, ostali so bili brez, tako imenovani “štokerli”.

V sobah so se prve omare pojavile po letu 1900, to so bili predalniki in “ta nizki kostni”. Čeprav so bili še pred drugo svetovno vojno primeri delavskih stanovanj, ki niso imeli ne skrinje ne omare za obleko. Te so jim nadomestili žeblji, ki so bili zabiti povsod po stenah. To je veljalo predvsem za stanovanja na “Štalah”.

V Maister Hausu pa so se pojavili težki dvodelni “kostni” iz češnjevega lesa. Kosten je bil kos pohištva, ki je spadal v spalnico, kjer so nekateri imeli tudi “psihe” – nizke omare, ki so imele vgrajeno visoko ogledalo. Tudi predalnike za perilo so imeli v spalnicah. Uvajanje dvoposteljnih spalnic je prav tako navezano na delavsko stanovanje. Seveda pa ljudje niso spali le v spalnicah.

Divan je bil obvezen del pohištva v kuhinji in tam so spali otroci. Med delavci tudi ni bil pred 2. svetovno vojno v pogovoru izraz spalnica, rekli so enostavno soba. Otroški koši so bili znani že v zadnjih letih 19. stoletja, prav tako tudi otroški vozički, ki pa so jih imeli le v premožnejših družinah. Med vojnama se je uporaba otroških košev in vozičkov razširila tudi med delavstvom v Litiji. Imeli pa so tudi zelo globoke vozičke, ki so bili celi leseni, na zelo majhnih kolesih.

Predilniški delavci so poleg stanovanja dobili tudi brezplačno v obdelavo kos zelenjavnega vrta. Prav ta dejavnost je dala glavni pečat delavski prehrani, ki se je zato razlikovala od prehrane kmeta. Gospodinje so pripravljale zelenjavo na vse mogoče načine. Sami so se večkrat pošalili na ta račun in rekli, da imajo zelo pester jedilnik: “Opoldne krompir in solato, zvečer solato in krompir; naslednji dan pa obratno.”

II. KMEČKE HIŠE

Kmečka hiša v Podbukovju pri Vačah

Hiša Štimac ali Štimec, ki je stara približno 200 let stoji v Pdbukovju blizu geometričnega središča na Vačah. Osnovni gradbeni material je bil les, kamenje in malta.

Stavba je delno podkletena in je danes v velik meri prenovljena. Kljub prenovi je ohranila nekatere elemente, ki nas opozarjajo na njeno starost.

Na vogalih objekta so v ometu vidni šivani robovi. Okna poudarja v ometu izveden okvir, ki se na vrhu polkrožno zaključi. Pod prenovljenimi okni je še ohranjena dekoracija iz ometa. Pod slemenom je okrogla zračna lina. Streha objekta je simetrična dvokapnica, kritina pa je opečni zareznik. Hiša je povezana s podom.

Sprva je bila v hiši črna kuhinja z odprtim ognjiščem, kotlom za kuhanje krme za prašiče, v enem kotu pa še drugo ognjišče za žganjekuho. V kuhinji je bilo eno samo malo okno. Strop je bil obokan. S stropa so viseli “kavlji”, na katerih so bile lesene palice, kjer so v času kolin sušili klobase in meso. Pred približno tridesetimi leti so črno kuhinjo prenovili.

Poleg kuhinje je v stavbi še izba. V kotu izbe za vrati stoji peč, okrog peči so klopi. Izbo so stanovalci uporabljali kot dnevni bivalni prostor, poleg tega pa se je v njej tudi spalo. Zato vidimo v njej posteljo in dvodelni “kosten” iz češnjevega lesa.

V izbi stoji velika miza s stoli. Nad mizo v kotu je postavljen oltar s Kristusom na križu, kipci Marije, podobicami in svečami. Pozimi so tam stale jaslice. Tla so bila pokrita z lesenim podom.

V izbi naj bi bila po pripovedovanju še zibelka, ki smo jo našli na podstrešju in je stara približno šestdeset let. Zibelka je še dobro ohranjena. Pozimi je v izbi spalo več družinskh članov, še posebej pa jim je prav prišla topla peč, kjer so v glavnem spali otroci.

Poleg izbe je bila shramba. Skozi vežo se je po lesenem stopnišču prišlo na podstrešje. Podstrešje je bilo predeljeno v dva dela. V enem je bila majhna sobica – kamra z dvema posteljama, staro skrinjo in omaro. Skrinja, ki je v zelo slabem stanju, še vedno stoji tam. Na njej smo našli zelo star kovček z raznimi dokumenti in lončeno posodo.

Med dokumenti so bili najbolj zanimivi naslednji:
– spričevalo o opravljenem hlapčevskem delu od 1.1. 1927 do 31. 12. 1933
– knjižica : Določbe z značajem ( Službenega reda ) za delavstvo pri rudarskih in
fužinarskih podjetjih v LRS 1946,
– predujem za zaslužek od 1. do 15. decembra 1946,
– poziv na strokovni tečaj brigadirjev z dne 28. 12 1949,
– odpustnica iz vojske kot rudar , z dne 1. 8. 1945,
– napotnica za bolnico
– sporočilo volivcu k volitvam v konstituanto z dne 11. 11. 1945,
– odločba – sečno dovoljenje

Poleg skrinje stoji kosten, v katerem so shranjevali pletenke z domačo pijačo, v glavnem žganje. V drugem delu podstrešja “cimpru” je stal lesen zaboj za žito, fižol in razna semena.Tu je našel svoj prostor lesen kolovrat iz leta 1800.

V hiši ni bilo elektrike in vodovoda. Za umivanje in kuho so uporabljali kapnico, ki se je nabirala v vodnjaku – štirni. Nosili so jo v lesenih vedrih. Stranišče na “štrbunk” je bilo postavljeno ob hlevu.

Predniki so se preživljali s poljedelstvom in živinorejo. Dokaz za to je še vedno ohranjeno poljedelsko orodje, predvsem plug, brana, slamoreznica… Ker je bil družinski dohodek mnogokrat odvisen od letine, so si ob skromnih letinah pomagali s sečnjo in prodajo lesa. Po domače se je pri hiši reklo “pri ŽIVC”.

Gospodar je običajno hodil na delo v rudnik, zato do družina ni trpela lakote. O tem obstaja tudi dokument.

III. NAJSTAREJŠA HIŠA V LITIJI

Kisletova hiša

Kisletova hiša je najstarejša hiša v Litiji. Stoji v Podkraju, pred vhodom v nekdanji Sitarjevški rudnik svinca. Tik pod hišo teče reka Sava, po kateri so do izgradnje Južne železnice 1849 prevažali tovor z ladjami in splavi.

Prav ta prevoz po reki Savi in prehod preko reke do zgraditve mostu leta 1852 je Podkraj povezal z naseljem Gradec z brodom od Kisletove hiše. V tej hiši je živel brodnik s svojo družino.

Kisletova hiša naj bi bila zgrajena okoli leta 1700. Spodnji velbani kletni prostori so bili zgrajeni namenoma tako, da so imeli pritrjene vrvi, s katerimi so vodili brod oziroma privez za čolne. V kleti so strgali tudi kože. Poleg tega so pletli vrvi oziroma so se ukvarjali z vrvarstvom. Tako so se družinski člani te hiše preživljali z brodarstvom in vrvarstvom. Družinska tradicija se je prenašala iz roda v rod.

V pritličju hiše sta bili dve sobi, ki ju je ločevala črna kuhinja.

Po 35 lesenih stopnicah se je prišlo v prvo nadstropje, kjer so bile poleg prenovljene kuhinje, dve sobi – mala in velika. To poimenovanje je povzeto kar po velikosti sob. V tem delu je bil tudi prostor, imenovan hiša, ki so ga uporabljali za dnevni prostor. V njej je bila krušna peč.

Vsa tla v hiši so bila prekrita z lesenim podom, zato je bilo vzdrževanje čistoče zahtevno in naporno delo. Hiša sprva ni imela vodovoda ne elektrike. Vodo so dobili v bližnjem studencu. Bila je brez kopalnice, stranišče na “štrbunk” pa je bilo postavljeno blizu Save. Ob povečanem vodostaju se je večkrat pripetilo, da je narasla reka stranišče preprosto odnesla.

Čeprav v hiši zaradi dotrajanosti ne živi nihče, pa jo kljub precej slabemu stanju še vedno krasi lesena veranda ali gank na njenem spodnjem delu. Zaradi bližine reke Save so bili njeni kletni prostori pogostokrat poplavljeni, enkrat je voda segala celo do lesenega ganka.

IV. ZAKLJUČEK

Z učenci, člani zgodovinskega raziskovalnega krožka smo se v šolskem letu 1999/2000 odločili, da poskušamo zbrati čim več gradiva, s katerim naj bi prikazali bogastvo bivalne kulture v našem kraju. Ker je med krožkarji največ učencev šestega razreda, smo se za raziskovalno delo težko odločila, kajti to delo je za šestošolce prezahtevno in zahteva ogromno mentorjevega vodenja, da se ga sploh lahko izpelje. Ker pa so vztrajni in polni idej, smo s skupnimi močmi začetniške težave premagali in se dela tudi pridno lotili.

Sestavili smo program dela, se pozanimali za najstarejše hiše na območju občine, obiskali smo matično knjižnico in začeli najprej zbirati pisno gradivo, ki bi nam bilo v pomoč pri nadaljnjem delu.

Ker nam literatura ni ponudila tistega, kar smo iskali, so bili na vrsti ustni viri. Napisali smo nešteto pisem. K sodelovanju smo povabili precej domačinov, predvsem tistih, ki so lastniki starejših stanovanjskih stavb, vendar je bil odziv zelo slab. Zato smo se odločili, da opišemo delavske stanovanjske razmere, ki so se z nastankom in razvojem industrije v Litiji, jasno pokazale v izgradnji prve delavske kolonije “Za Savo”. Vse večje potrebe po delavcih je Predilnico sililo k širitvi stanovanj zanje, zato je v letih po prvi svetovni vojni teh vse več.

Stanovanja so seveda gradili za vse strukture delavcev. Tako so navadnim delavcem zagotavljali le življenjski minimum, ki je običajno vključeval poleg stanovanjskih prostorov še del zelenjavnega vrta, vodo in brezplačno elektriko. Mojstrom in uradnikom so zgradili udobnejša in za tiste čase kar razkošna stanovanja. Hiša za mojstre – maister hause je že z zunanjim videzom to dokazovala, prav tako stanovanjska hiša “Vila”. Spomini na ta delavska naselja so zelo zbledeli, zato smo bili veseli vsake pripovedi.

Ta naselja so v drugi polovici 20. stoletja postopoma propadla. Prvo med njimi “Za Savo”, kmalu za tem pa še najbolj revno “Na Štalah”. Ostale so le skromne fotografije in kratki opisi stanovanjskih razmer, ki smo jih zbrali iz literature ter izvedeli od nekaterih predilniških delavk. Stanovanjska hiša “Vila” je sicer še naseljena, njena današnja podoba pa si ne zasluži več tega zvenečega imena.

Ostala delavska naselja so se v zadnjih desetletjih 20. stoletja modernizirala in z gradnjo novih blokov še dopolnjevala. Modernizacija pa ni v celoti izbrisala spominov na preteklost. Pri obnovi fasad je bil delno upoštevan prvotni izgled. Prav tako pa so se med starejšimi občani ohranila imena teh stavb. Čeprav o teh delavskih stanovanjih ni veliko napisanega, smo ob pomoči nekdanjih predilniških delavk, nekateri stanovalk in poznavalk teh stanovanj, zbrali toliko zanimivih podatkov, da jih je bilo vredno urediti in zapisati v nalogi.

V drugem delu naloge smo predstavili tipično kmečko hišo z vsemi značilnostmi kmečke bivalne kulture.
Kisletovo hišo pa smo opisali iz dveh razlogov. Prvi se nanaša na njeno pomembno vlogo v preteklosti in življenjske razmere brodnikove družine ter starosti, ki ji jo pripisujemo, saj sodi med najstarejše litijske hiše.
Drugi vzrok, ki nas je pri predstavitvi vodil, pa je povezan z njenim nezadržnim propadanjem. Stavba je v tako slabem stanju, da se notranjh prostov niti fotografirati ne da, čeprav je ohranjena še originalna krušna peč in del pohištva, ki je očem obiskovalca iz varstvenih razlogov nedosegljiv.

Neznane besede

register: lat. vpisnik, seznam, imenik
eksistenčni minimum: najmanjši prejemki, ki so potrebni za preživljanje
firma: ital. podjetje
tvrdka: trgovsko ime podjetja
colunga: plača oz. mezda
šterna: nem. vodnjak
štokerle: nem. stolček, kuhinjski stol brez naslonjala
lavor: fr. posoda za umivanje, umivalnik
stranišče na štrbunk: lesena uta – leseno zunanje stranišče
veža : hodnik
špajz: nem. shramba
kukrle: nem. podstrešna soba
štukature: umetniški plastični okraski iz mavca
niše: fr. vdolbina v zidu
kredenca: it. jedilna, kuhinjska omara
žesli: nem. stolček, kuhinjski stol z naslonjalom
kolemkišta:nem. zaboj za premog, drva
šoder: savsko kamenje
furman: voznik s konji
gank: nem. balkon
arhitektura: gr. umetnost stavbarstva
veranda: španska lesena zastekljena lopa, hišni prizidek s steklenimi stenami, balkon
kamera: it. soba
štiblc: majhna soba lahko tudi shramba
kostni: omare
psiha: stoječe ogledalo
dekoracija: okrasitev, okraševanje
cimper: del podstrešja
kapnica: voda, ki se nabira ob dežju običajno v vodnjaku
velbani: obokani stropi, vhodi..

Viri in literatura

Pisni viri :

Brilej, T. (1995), Spomini na Litijo; Villa Litta klub – fondacija Litija,
Krajevni leksikon dravske banovine (1937), Ljubljana,
Kresal, F.: (1960), Razvoj Predilnice Litija, Litija,
Leksikon Cankarjeve založbe, (1988), Ljubljana,
Seznam naravne in kulturne dediščine v občini Litija, Zavod za naravno in kulturno dediščino, Ljubljana,
Bunc, S. (1991), Slovar tujk, Maribor,
Zupančič, J. ( 1952 ) , Mesto Litija, Zasavska knjižnica .

Ustni viri:

Pripovedovali so:
– gospa Milena Dimec,
– gospa Marinka Groboljšek,
– gospa Fani Jere,
– gospa Slavka Ostrožnik,
– gospa Lea Rappl,
– gospa Anka Sedevčič,
– gospod Ivo Tomažič.

Bookmark the permalink.

Comments are closed.