dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, slavnostni govornik na cilju 30. popotovanja

kmecl1-1

dr. Matjaž Kmecl

Slavnostni govornik na Razhodnji, zaključni prireditvi 30. popotovanja po Levstikovi poti bo akad. dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, pisec in politik, ki ima velike zasluge za razvoj Levstikove poti med Litijo in Čatežem.

Rodil se je v učiteljski družini očetu Edu in materi Boži, ki sta živela in učila tudi v Velenju. Leta 1953 je končal I. gimnazijo v Celju, leta 1959 pa diplomiral na slavistiki ljubljanske univerze. Asistent na katedri za zgodovino slovenske književnosti je bil med letoma 1960 in 1971, nato pa docent za zgodovino slovenske literature. Leta 1970 je doktoriral z disertacijo Uvod v razlago sodobne slovenske novele in leta 1977 postal izredni profesor, 1982 pa je bil izvoljen za rednega profesorja. Med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. V tujini se je večkrat študijsko izpopolnjeval (Dunaj, Moskva) ali predaval (univerze v Celovcu, Regensburgu, na Dunaju, Benetkah, Tübingenu, Sidneyju, Melbourneu, Trstu, Gorici). Nato se je kot redni profesor upokojil.

Leta 1963 je bil voljeni odbornik občinske skupščine Ljubljana Center. Med letoma 1982 in 1986 je bil član IS SRS in predsednik Republiškega komiteja za kulturo, po letu 1982 član CK ZKS. Od leta 1990–1992 je bil član Predsedstva RS. V državniški funkciji je potoval v Avstrijo, Nemčijo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, Italijo, Francijo, Avstralijo in na Poljsko. Leta 2012 je postal častni meščan Ljubljane.

Deloval je kot tajnik Slavističnega društva Slovenije (1962). 1972–75 je bil predsednik SSJLK za tuje slaviste, 1980–82 pa predsednik sekcije za slovenščino v javnosti pri RK SZDL Slovenije in predsednik (prvi vodja) Jezikovnega razsodišča. Po letu 1982 je bil predsednik sveta založbe Mladinske knjige in začasnega odbora Borštnikovega srečanja. Včlanil se je tudi v Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Z referati se je udeleževal jugoslovanskih slavističnih kongresov.

Bil je sourednik Problemov in urednik Jezika in slovstva. Najprej je objavljal literarne kritike in sodeloval pri skupinskih raziskovalnih delih (Lirika, epika, dramatika, (1965), Slovenska književnost 1945–1965, (1967)) ter se že tedaj usmeril predvsem v raziskovanje pripovedne proze. V samostojnih publikacijah obravnava dve področji: literarno teorijo (priročnik Mala literarna teorija), še posebej naratologijo (Novela v literarni teoriji), in slovensko prozo, zlasti iz 19. stoletja (Od pridige do kriminalke; Rojstvo slovenskega romana). Osrednje teme njegovih literarnozgodovinskih raziskav so literarni programi, Fran Levstik in sodobna slovenska književnost na avstrijskem Koroškem. Prispeval je spremno razpravo k faksimilirani izdaji prvih treh Trubarjevih tiskov, interpretiral vprašanja Vodovnikovega [1] oziroma bukovniškega humorja, razčlenil abelardstvo pri Francetu Prešernu, še posebej v Krstu pri Savici. Prikazal je tudi nekaj značilnih avtoric klasične slovenske literature (Fanny Hausmann, Josipina Urbančič, Pavlina Doljak Pajk, Mira Mihelič). Vprašanjem novejše slovenske literature je v teh letih posvetil razprave o Karlu Destovniku – Kajuhu. Za Enciklopedijo Slovenije je prispeval nekaj monografskih gesel.
V leposlovju se je uveljavil predvsem kot dramatik, najprej z radijskimi igrami (Pišem radijsko igro (1966); Intervju, (1968)). V gledaliških igrah je obdeloval predvsem slovenske mite (Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta; Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikoli več, (1979); Marjetica ali smrt dolgo po umiranju, (1980); Levstikova smrt, (1981); Mutasti bratje, (1982)), enako v televizijski drami Bohinjska miniatura. V esejistiki se posveča problemom in simbolom slovenstva: goram in planinstvu (S prijatelji pod macesni), razmerju med kulturo in politiko (Slovenska postna premišljevanja). Napisal je tudi esejistični prikaz Slovenije v knjigi Zakladi Slovenije. Nekaj obznanstvenih besedil je posvetil tudi literarnim temam, predvsem v peterici fiktivnih monologov Trubarja, Andreja Smoleta, Franceta Prešerna, Lovra Tomana in Frana Levstika, ki so izšli pod skupnim naslovom Bridkost po slovensko.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, zlasti za dramatiko. Leta 1979 je dobil Župančičevo nagrado za knjigo Zakladi Slovenije in leta 1982 nagrado Kidričevega sklada za knjigo Rojstvo slovenskega romana. Leta 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU. Po smrti akademika Jožeta Pogačnika je začel opravljati delo tajnika razreda za filološke in literarne vede, leta 2003 je postal redni član.

 

(Vir za življenjepis: https://sl.wikipedia.org/wiki/Matja%C5%BE_Kmecl)

 

Bookmark the permalink.

Comments are closed.