Franc Ekar: Brez kulture in etike ni kulturnega športa

dscn9769

Franc Ekar, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije

Franc Ekar je leta 1956 vstopil v planinsko organizacijo. V letu 1963 je bil prvič izvoljen za načelnika Alpinističnega odseka Kranj in leta 1973 za predsednika Planinskega društva Kranj (1973 – 2011). V tem obdobju je z vrhunskimi plezalnimi vzponi zašel med takratne vrhunske alpiniste in si pridobil vrhunski športni status. Od leta 2001 do maja 2010 je bil predsednik Planinske zveze Slovenije. Pred tem dva mandata podpredsednik PZS. V istem obdobju je bil član IO OKS in en mandat prvi podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Bil je član sveta Športne fundacije Slovenije in član sveta Triglavskega narodnega parka. Bil pa je tudi slavnostni govornik na cilju enega izmed popotovanj po Levstikovi poti.

Na kaj pomislite, ko slišite za ime Levstikova pot?

Najprej seveda pomislim na pisatelja, pesnika in domoljubnega Slovenca Frana Levstika, ki se je vse skozi boril še za varovanje, ohranjanje in uveljavljanje slovenstva, slovenske pogovornosti, jezika in pisave. »Levstikova pot« s tridesetletno tradicijo je edinstven, popoln slovenski projekt pohodništva, ki z bogato vsebino na pohodniški trasi poleg vrednot hoje, športa v vsej popolnosti združuje, sporoča in osvežuje kulturna literarna Levstikova sporočila in doživetja, pohodnikom iz vseh predelov Slovenije in zamejstva. Na izviren, najbolj žlahten način na poti slikovito približa lepote krajev in vrednote po hribovitem svetu popotništva, kar je opisal in zapisal Fran Levstik že v letu 1858.

Hoja po bogati kulturni in športno rekreativni poti je že v jesenskem obdobju, po »glavni« planinsko gorski pohodniški sezoni in privablja veliko število najbolj kondicijsko pohodniško usposobljenih udeležencev, ki pot zmorejo v popolni brezhibnosti. Levstikova pot, ki skoraj datumsko sovpada s svetovnim dnevom »hoje«, vsebuje vsa poslanstva in vrednote Frana Levstika po ohranjanju slovenstva na najbolj prvobiten način z druženjem, obujanjem starih običajev in zavestjo pripadnosti narodu.

Fran Levstik je dejal: »Zdanja leta se med nami premalo čisla leposlovje in sploh umotvorje. To izvira od tod, ker je pozornost vsega sveta obrnjena v velika politična vprašanja«. In pravi še nadalje, da »je vsa Evropa tako grozovito mrzla in kakor mrlič brezčutna za vse, kar človeku plemeniti duh in srce…«. Je bil Fran Levstik prerok Evrope?

Trditve, opomniki in opisovanja Frana Levstika o mrzlosti in sebičnosti Evrope nam v današnjem času potrjujejo, da je bil Fran Levstik v slovensko narodnih prizadevanjih razsoden in objektiven »prerok«, ki je vse skozi opominjal in se z vso zavzetostjo boril proti »razprodaji« slovenstva in bil enak boj za utrjevanje, uveljavljanje in upoštevanje slovenstva. Zgodila pa se nam je Evropa tretjega tisočletja, ko smo priče ne samo prodaji slovenske »srebrnine« in »zakladov«, ki so jih ustvarili današnji upokojenci, ampak tudi grabežljivim, sramotno podcenjenim razprodajam, kar smo Slovenci z delom ustvarili.

Se Slovenci dovolj odločno bojujemo za slovenski jezik in kulturno samoohranitev? Znamo dovolj ceniti svoj jezik?

Levstik je bil prepričan, da je jezik eden najvažnejših znakov narodnosti, da je močan izraz narodove samobitnosti in merilo kulture naroda. Težko bi trdili, da se bojujemo za trdnost in pokončnost slovenskega jezika. Kapital in politika sta z globalizacijo na poti osvajanja in merjenja moči dosegla cilj popolne nadrejenosti nad jezikom in celo njegove »okupacije« . V podjetjih, hotelih, bankah, kjer so večinski lastnik tujci, se govori in piše v jeziku lastnika. Če hočemo uveljavljati slovenski jezik v institucijah združene Evrope, ga seveda lahko, vendar je potrebno te prevode in prevajanja »plačati«. Tako postajamo že v izhodiščih nekonkurenčni. Izrazoslovja blagovnih znamk, komercialnih izrazov, novih kombiniranih besed, ki so bolj popačenke kot pa izvirna razumljiva beseda, se uveljavljajo že od predšolske mladine navzgor. Praktično nastajajo neke nove govorne skupine. Namesto boja je vse bolj prisotna brezbrižnost.

 

Slovenci smo, pravijo, pohodniški narod. Levstikova pot je prva pohodniška pot, ki je nastala na osnovi neke literarne predloge, nekaj let kasneje so odprli tudi Jurčičevo pot iz Višnje Gore do Muljave. Si šport in kultura lahko podajati roki?

Brez kulture in etike ni kulturnega športa. Tudi šport, športna rekreacija, če ne vsebujeta že v sami osnovi usposabljanja in nato v samem izvajanju upoštevanje elementov kulture in etike, so vrednote zelo osiromašene. Tudi množične rekreacije pohodništva si ne moremo predstavljati brez upoštevanja kulturnih naukov. In zato je prav Levstikova pot ogledalo in pozitiven primer športno-rekreacijskega kulturnega druženje in partnerstva.

Vaše osebno sporočilo pohodnikom, ki že 30 let premagujejo pot med Litijo in Čatežem?

Levstikova tematska pot je tudi pot do »zdravega duha v zdravem telesu«, kjer se človek v vsej popolnosti sprosti. Kljub velikemu številu pohodnikov, si lahko vse vrednote pohodništva najde kot svoj iskani mir in tišino. Na tej poti sta na vsakem koraku prisotna prijaznost in lepa beseda, pozdrav »dober dan in srečno«, veliko je vprašanj »bo šlo, kaj pomagam?«. Pa še večja, vesela in doživeta so povabila domačinov na topli ali že skoraj sveži »martinov napitek«. Tokrat bi si vendarle upal sposoditi rek, da kdor še ni bil na Levstikovi poti, ni čisto popoln slovenski državljan. Ob že 30. športni tematski Levstikovi poti pa organizatorjem, ki so se in se trudijo, delajo že tri desetletja na »Levstikovi poti«, zahvaljujem za trud in delo ter iskreno čestitam.

 

(november 2016)

Bookmark the permalink.

Comments are closed.