Milan Kučan: Jezik je živ in zahteva stalno skrb

SLOVENIJA , LJUBLJANA , 09.02.2000, 09. FEBRUAR 2000 PORTRET - PREDSEDNIK RS G. MILAN KUCAN FOTO: SRDJAN ZIVULOVIC/BOBO PO29F/06750/15

Milan Kučan, nekdanji predsednik Republike Slovenije, foto Srdjan Zivulovic/BOBO FOTO: SRDJAN ZIVULOVIC/BOBO

Milan Kučan je bil edini slovenski predsednik doslej, ki je dolga leta hodil po Levstikovi poti. Bil je zelo hiter tako, da so ga drugi komaj dohajali. Njegov rekorden čas je bil 3 ure in 20 minut. Pa še ta čas bi skrajšal, če ga ne bi Kapljica zaustavil v Moravčah, kot je poimenoval nekdanjega litijskega župana Mirko Kapljo.

Ste edini predsednik Republike Slovenije, ki ste se dolga leta udeleževali pohodov iz Litije do Čateža. Zaradi Levstikovega duha in dediščine, ko je že sredi 19. stoletja s svojim literarnim programom poskušal povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno? Zaradi hoje? Zaradi prijateljev in državljanov, ki so vas občudovali?

Pohod od Litije do Čateža je bil izziv že zato, ker je bil. Bil je tudi preizkus samega sebe, svoje volje in moči. Razdalja je bila vsako leto enaka, moje sposobnosti, da se z njo spopadem, pa so se spreminjale. A volja priti do konca, tudi čez zadnji klanec na Čatež, je bila vselej enaka, z mislijo na Levstika in njegovo potovanje, na pisatelja dr. Matjaža Kmecla, ki je svoje študente najprej popeljal po njej, na organizatorje pohoda, ki jim je bilo potrebno prihraniti razočaranje, na pohodniški fanatizem mojih vsakoletnih tovarišev na popotovanju in seveda na prijazno, veselo, tovarišijsko, skoraj zarotniško razpoloženje več stotnij pohodnikov, ki ga nista mogla skaliti niti ne tako redko slabo vreme z dežjem in blatom, ki je v dnevih okrog Martinovega tako radodarno namakalo mehko dolenjsko zemljo in nas, ki smo tacali po njej. Vse to in še marsikaj drugega so bili razlogi, da sem se odzval prvemu vabilu Rudija Bregarja na pohod. Priznam, tudi radovednost.

Po ideji Levstikove poti so nastali mnogi drugi pohodi po Sloveniji in nosijo imena znanih Slovencev. Na njih se združujeta kulturna preteklost in sedanjost. Na Levstikov pohod ste prihajali že kot nekdanji predsednik predsedstva. Zakaj mislite, da kljub povabilu pol tedanjega predsedstva nikakor ni hotelo na pohod?

Dejstvo, da ima Levstikova pot mlade po vsej Sloveniji, je veliko in lepo priznanje njeni smiselnosti, morda ne bom rekel preveč, celo poslanstvu. Ni zgolj hoja njihova draž. Je tudi premislek o ljudeh, ki nosijo njihovo ime, o njihovemu delu in času, v katerem so živeli in delali, o razmerah, ki so jih opredeljevale in so jih želeli spreminjati na bolje, kakor je prvinsko hotenje človeka. Spomin, prenesen v naš čas, je izziv našemu ravnanju in odgovornosti. Vesel in ponosen sem bil, da sem bil povabljen med prvopohodnike na novo začrtanih poteh, na steklarsko pot, Pleteršnikov, na Predmejo. Povsod je bila enaka dobra volja in prešerno veselje. Zmogli smo, veliko smo doživeli, povedali bomo tudi drugim in prihodnje leto spet pridemo! A je vaša podmena o tem, da polovico takratnega predsedstva ni hotela na pohod, zmotna. Midva z dr. Kmeclom sva jo prehodila večkrat, mislim da dr. Dušan Plut tudi, Ciril Zlobec in Ivan Oman pa cele poti ne bi zmogla. Volja je verjetno bila, moči pa ne.

Današnjega stanja se vendarle ne moreva povsem izogniti. Kaj vam pomenita Fran Levstik in Levstikova pot z vidika današnjega časa? Ali smo s samostojnostjo res že zmagali? Smo na pravi poti, da se ohranimo in preživimo kot narod?

Frana Levstika pač vidim in razumem v njegovem času. A od tam nam pošilja svoja sporočila kot Tugomer našega časa, v katerem se tudi Krjavljev ne manjka. Pred njimi pač nobena družba ni imuna, vprašanje je zgolj, koliko vere jim daje, koliko prostora in vpliva jim pušča, da jo s svojo krjaveljščino razširjajo in vodijo na kriva pota. Mislim, da naša več, kot bi bilo zdravo. S samostojnostjo smo v državi dobili sredstvo, da lahko nosimo odgovornost za svoj obstoj in prihodnost, da se, kot pravite, lahko ohranimo in preživimo. Odtlej te odgovornosti ne moremo več prenašati na nikogar izven nas, se sklicevati na druge, se izgovarjati na nenaklonjene razmere v svetu, na težke čase. Ti so enako težki za vse. Uspešno se bodo z njimi spopadli tisti, ki bodo zmogli v množici dilem izbrati prave in pri iskanju najti prave odgovore, potem pa združiti narodove moči okrog najboljšega, kar narod premore. Prepričan sem, da kot narod dozorevamo in smo pripravljeni na izzive našega časa. Vse bolj postaja jasno, da plujemo po morju prihodnosti v istem čolnu, čeprav smo različni in si to dopuščamo, a znamo v odločilnih trenutkih zavihteti vesla in zaveslati v pravo smer. Vse manj pomembni bodo tisti, ki še zdaj poskušajo veslati nazaj, proti toku prek brzic, na koncu katerih se bodo delile vstopnice v prihodnost. V prihodnost, v kateri bo smiselno prizadevanje za jezikovno in kulturno samoohranitev Slovencev. Tudi Levstik je bil tak veslač v prihodnost, čeprav je imel ob sebi več veslačev nazaj, kot jih imamo danes mi. On jih je poznal. Jih mi prepoznavamo danes?

Leta 1989 smo ob Levstikovem pohodu izdali knjigo in v kolofonu zapisali, da jo posvečamo prizadevanjem za kulturno in jezikovno samoohranitev Slovencev? Smo na pravi poti? Dovolj skrbimo za slovenski jezik?

Jezik ni nekaj, za kar lahko skrbiš mimogrede, občasno, ni nekaj, kar je mogoče prepustiti velikim jezikovnim čistunom. Jezik je temelj nacionalne identitete. O njej govorimo pogosto, a neredko s skrajno malomarnim, celo grdim in nekulturnim jezikom. Kot ni mogoče nikoli trditi, da je v družbi vse narejeno za varovanje človekovih pravic in dostojanstva, tudi ni mogoče nikoli reči, da je prizadevanj za jezikovno samoohranitev dovolj. Jezik je živ in zahteva stalno skrb. Ne zgolj posebnih, za to zadolženih ustanov. Bitka za jezik ni dobljena, dokler te skrbi ne bo čutil kot svojo dolžnost vsak od nas. Idealiziram? Morda, a človeštvo so vselej premikali naprej prav ideali.

Tone Partljič je leta 2001 na 15. pohodu kot slavnostni govornik dejal: »Tudi jaz zelo obžalujem, da me Milan Kučan ne posluša. Ampak tudi meni je telefoniral danes zjutraj in je rekel: povej Kaplji in Pungartniku, da mene ne bo in da se morata do tebe obnašat kot do predsednika.« Ali med Slovenci danes manjka takšne satiričnosti in humorja? (Opomba: Tistega leta ste morali na OZN v New York)

Vsekakor je manjka v slovenski politiki. Ta ne prenaša dobre satire, ne prenaša šal na svoj račun. Je dostikrat zadrta, tudi sovražna, brez empatije. Pa bi bila koristna, celo odrešujoča kakšna Partljičeva pikra komedija, kaj šele Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Smejati se na svoj račun in se iz tega kaj naučiti, je zelo želena, a na žalost redka dobrina v sodobni slovenski politiki.

Vaše osebno sporočilo pohodnikom, ki že 30 let premagujejo pot med Litijo in Čatežem?

Vztrajajte, popotujte še naprej po poti od Litije do Čateža. Prijateljujte na njej in se veselite drug drugega tudi prihodnjih 30 let. In naj vam bo kot veliki družini dobrih in veselih, solidarnih in iskrenih ljudi enako lepo, kot nam je bilo v teh prvih 30 letih, odkar je bila spočeta. Meni je bilo ljubo, želim to tudi vam.

Rudi Bregar

 

 

Milan Kučan je bil rojen 14. januarja 1941 v prekmurski vasi Križevci, na slovensko-madžarski meji. Odraščal je v učiteljski družini, v protestantskem okolju. Njegov oče, borec brigade NOV in POJ, ki je bila formirana v Sovjetski zvezi, v kateri je bilo veliko Slovencev, prebežnikov iz nemške in madžarske vojske, je padel v bojih za osvoboditev Čačka jeseni 1944. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti, leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Poročen je s Štefko Kučan, ima dve hčerki Ano in Špelo ter vnuka Fedjo. 

Politična kariera

Zveza mladine Slovenije 1964-1967, predsednik 1968-1969; Zveza komunistov Slovenije, član sekretariata 1969-1973; Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije, sekretar 1973-1978; Skupščina republike Slovenije, predsednik 1978-1982; CK Zveze komunistov Jugoslavije, slovenski predstavnik v predsedstvu 1982-1986; CK Zveze komunistov Slovenije, predsednik 1986-1989; Predsedstvo Republike Slovenije, predsednik 1990-1992; Predsednik Republike Slovenije 1992-1997, 1997-2002. 

Levstikova pot

Bil je dolgoletni udeleženec popotovanj po Levstikovi poti vse od leta 1988 dalje. Leta 2001, ko se pohoda zaradi državniških obveznosti na sedežu OZN v New Yorku ni mogel udeležiti, je poslal pozdravno pismo: 

Spoštovane pohodnice in pohodniki,

prijatelji Levstikove poti, 

letos, žal te, nam tako drage poti ne morem prehoditi z vami. Delo me je odpeljalo na drugi konec sveta. Vendar bom tudi v New Yorku mislil na vas, posebej na sklepno slovesnost na Čatežu. 

Želim vam čim manj žuljev, dobre volje je itak vedno dovolj. Prihodnje leto se zagotovo vidimo. 

Srečno in nasvidenje,

Milan Kučan

 

 

november 2016

Bookmark the permalink.

Comments are closed.