»Prinskau« – stoletja bogate zgodovine in dediščine

Sevno in Gradišče

Malo je krajev na slovenskem pri katerih so ostale prve omembe njihovega imena do danes praktično nepopačene. To velja za Primskovo, eno od najlepših dolenjskih goric, ki se z imenom Prinskau omenja že sredi 13. stoletja. Poleg prvobitne narave in razkošnega razgleda privablja številne obiskovalce tudi grob znamenitega župnika Jurija Humarja – čudodelnika s Primskovega.

Primskovo

Primskovo je vas, Primskovo je podeželje več vasi, Primskovo je tudi Primskova gora. Vse hkrati. Skozi Primskovo vodi stara cesta, za katero menijo, da je speljana še po rimskih kamnih. Do vrha Primskove gore vodi zelo strm klanec, ki pripelje do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri stoji štirinajst postaj križevega pota, zadnja je vzidana na sami cerkvi na vrhu hriba. Na stožčastem vetrovnem vrhu 592 metrov visoke Primskove gore so ostanki obrambnega tabora iz časa turških vpadov in po ustnem izročilu je bil tabor nepremagljiv.

Marijina cerkev

Sredi ostankov tega obzidja stoji božjepotna Marijina cerkev iz 14. stoletja z oltarjem avtorja Hohnjeca. Na vzhodni strani obzidja stoji manjša cerkev sv. Petra, v njej pa je grobnica graščakov iz Bogenšperka. Med obema stoji še tretja cerkev, sv. Nikolaja z ravno zaključenim prezbiterijem, v kateri je do 2. svetovne vojne potekal pouk, danes pa služi opravljanju bogoslužja v zimskem času. Poleg treh cerkva pa goro krasi tudi ena najstarejših lip v Sloveniji.

S Primskove gore je čudovit razgled po Sloveniji in slovi kot dolenjski razglednik, saj se od tu vidi velik del Dolenjske, Notranjske in proti severozahodu vse do Julijcev, zato je dobro obiskana izletniška točka, ki bi jo lahko domačini za večji obisk turistov še bolj izkoristili, zlasti za enodnevne izlete.

Zanimiva ledinska imena okoliških vasi 

V okolici je zanimiva vas Obla Gorica. Tam je nekoč stala graščina, kjer so mnogi še kasneje kopali in iskali zaklade. Med njimi je bil menda tudi arheolog Jernej Pečnik (umrl 1914). Predmete je prodajal ljubljanskemu muzeju, kasneje pa celo na Dunaju. Zato bi veljalo, da bi Primskovo ponovno obiskali arheologi, saj je po doslej razkriti zgodovini tam gori še marsikaj zanimivega na temeljih današnjih zgradb in objektov.

Izmed vasi na Primskovem velja omeniti še Sevno, Mihelco, Staro goro in Mišji dol. Slednji ni dobil ime po miših (na nasprotni strani Primskovega pogorja je vas z imenom Mačji dol), temveč po menihih iz stiškega samostana, ki so v prvi polovici 17. stoletja postavili cerkev sv. Lucije in v kateri so leta 2005 s pomočjo države obnovili verjetno najstarejše orgle na Slovenskem, pa tudi v Evropi sodijo med ene najstarejših.

In za konec ne pozabimo še na vas Primskovo, po katerem je dobilo ime celotno območje. Skriva se v dolini na jugozahodni strani Primskove gore in jo predstavlja le nekaj hiš. Očitno je v preteklosti prebivalstvo šlo navkreber, od koder seže razgled, ki prevzame tudi zahtevnega popotnika.

Kip Jurija Humarja, izdelan 2006

Jurij Humar – čudodelnik s Primskovega

Na Primskovem je živel in deloval župnik Jurij Humar, bolj znan kot čudodelnik s Primskovega. Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom, šolal pa v Kamniku, Karlovcu in Ljubljani; po maturi je stopil v bogoslovje in »pel« novo mašo v Mekinjah, star 28 let.

Svoje nenavadne moči in sposobnosti, ki si jih tudi sam ni znal popolnoma razložiti, je uporabljal po pameti in vesti. Uporabljal je več vrst zdravljenja; najpomembnejše in najuspešnejše pa je bilo njegovo zdravljenje z magnetizmom, z lastno močjo. Uspešno je bilo tudi njegovo hanemansko zdravljenje (danes homeopatija).

Čudodelnik s Primskovega je imel takšno moč, da je pomagal tudi živalim, izkazal pa se je še posebno v boju proti naravnim nadlogam: podganam, kačam in drugemu. Umrl je  leta 1890. Pokopan je ob cerkvi na primskovškem pokopališču. Ljudje, ki prihajajo na njegov grob, so še vedno trdno prepričani, da celo iz groba veje skrivnostna moč čudodelnika. Celo danes mnogi trdijo, da vrh Primskove gore seva neka pozitivna energija.

V istem času kot Humar je na Bavarskem živel in zdravil župnik Sebastijan Kneipp (1821-1897). Ta je za zdravljenje uporabljal predvsem vodo, po njem imenovano knajpanje, ki jo še danes uporabljajo v številnih Kneippovih ustanovah – zdraviliščih, sanatorijih in zdravilnih kopališčih.

Še danes so zanimivi Humarjevi napotki, ki jih je priporočal Slovencem: (v posebnem okvirju)

Da bo človek zdrav, naj tole uporablja, je dejal:
1. Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi.
2. Glej, da se ne prehladiš.
3. Pazi, da se ne udariš.
4. Varuj se, da se strupa ne nalezeš.
5. Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti.
6. Bodi zmeren v vseh dejanjih.

Humarjeva pot

Po imenu Jurija Humarja je poimenovana tudi Humarjeva pot. Na pot se lahko odpravite iz dveh smeri. Z južne, dolenjske strani iz železniške postaje Gaber. Od tam vas bo pot vodila proti Žubini in naprej skozi prijazen gozd do Dolnjega vrha, kjer si lahko ogledate cerkev sv. Janeza Krstnika.

Pot nadaljujete po obronkih do Gornjega vrha in naprej skozi Sevno, kjer se pot prekriva z južno inačico Levstikove poti. Na koncu Sevna je zaselek Kopačija, ki je dobil ime po kopah, ki so jih tu nekoč delali oglarji. Pot do sem je dolga 6 kilometrov. Na koncu vas čaka še vzpon skozi Gradišče do vrha Primskove gore.

Severna pot se začne na Vratih pri Bogenšperku. Nato pa skozi Višnji grm in Razbore do Ježnega in Vinjega vrha in naprej skozi Poljane do Primskove gore. Pot je dolga 12 kilometrov. Na Ježnem vrhu stoji cerkvica sv. Petra, ki jo je skupaj z brati postavil Vinko Zadražnik. Pot na tem območju je ozka, vendar ni strma.

Humarjeva pot se skozi Primskovo prekriva z znano Levstikovo potjo, po kateri se letos novembra že 20. zapored podajajo ljubitelji hoje, narave in zdravega življenja iz vse Evrope. Zemljevid Humarjeve poti je objavljen tudi v tej knjigi.

Dostopi

Na Primskovo je mogoče priti iz smeri Litije, Ivančne Gorice ali Trebnjega. Razdalje so zelo podobne in znašajo približno 16 kilometrov. Na cesti med Ivančno Gorico in Litijo morate biti pozorni na odcep za Primskovo pri vasi Sobrače; iz smeri Trebnjega pa na odcep v Šentlovrencu. Za tiste, ki bi zapustili avtocesto Ljubljana – Zagreb na izvozu Bič, je najkrajša pot skozi Veliki Gaber in naprej skozi Žubino.

 

Opozorilo: Prispevek je bil objavljen leta 2006 v okviru Levstikove poti. Opis Humarjeve poti se je odtlej nekoliko spremenil.

Ena najstarejših slovenskih lip

Miklavževa cerkev

Sevno, v ozadju Kamniške planine

Cerkev sv. Petra

Grob s nagrobno ploščo na steni cerkve

Bookmark the permalink.

Comments are closed.