Knjiga je RAZPRODANA. O ponatisu ves bomo obvestili.

Etnološko društvo Jurija Humarja je ob 200. letnici rojstva izredno izobraženega, čutečega, vernega in vizionarskega človeka založilo 3. izdajo knjige Čudodelnik s Primskovega, avtorjev Janeza Žurge in Stanislava M. Maršiča, ki je prvič izšla konec šestdesetih let.

Govori o življenju in delu duhovnika Jurija Humarja, v njej pa so objavljena mnoga njegova pisma in anekdote o njegovem zdravljenju z magnetizmom. K njemu so prihajali celo iz dunajskega in španskega dvora.

Knjigo lahko naročite tudi prek Zavoda Levstikova pot, Sevno 44, 1276 Primskovo. Pošljite svoje podatke (ime in priimek, točen naslov, telefonsko številko in elektronski naslov) in nakažite kupnino na bančni račun zavoda, številka SI56 3000 0001 1494 536, namen plačila: knjiga.

Cena knjige znaša 19,90 € + stroški pošiljanja.

******************************

Ivan Šašelj o Juriju Humarju, zdravilcu iz Primskovega (objavljeno v Slovencu, 16. 2. 1936)

Kdor veruje, mu pomaga

(Pripravil: Brane Praznik)

humar-portret-original

Jurij Humar je na Primskovem v letih 1876 – 1890 deloval in sklenil življenjsko pot

Ko so brali ljudje lani v nedeljo pred božičem moj spis pod zgornjim naslovom (Objavljeno v Slovencu leta 1935, štev. 295), zlasti po Dolenjskem po Temeniški dolini in drugod, so se zanj posebno zanimali naši kmetje, pa tudi drugi, kakor sem zvedel iz Mokronoga, Mirne Peči, Novega mesta in drugod. Ime »Primskovškega gospoda1« še dandanes, čeprav je minulo meseca decembra lanskega leta že 45 let od njegove smrti, povsod znano in v najboljšem spominu, in nekateri še žive, ki jih je v njihovih otroških letih ozdravil, drugi pa so slišali o njem od svojih staršev, kako so iskali pri njem pomoči v prav različnih zadevah in okoliščinah, posebno pa o raznovrstnih boleznih pri ljudeh in živini.

Pa vsaj ni čudno! Še dandanes pripovedujejo naši ljudje, da so hodili ljudje na Primskovo skozi našo župnijo, kakor jih je pot vodila, kar v trumah, kakor v procesiji, toliko jih je bilo dan na dan. Koliko moč pa mu pripisujejo še celo toliko let po njegovi smrti, nam spričuje to, da se zanašajo še dandanes nekateri na njegovo pomoč na primer pri živinskih boleznih in hodijo iskat na njegov grob zemljo, kamenčke, cvetlice, nekateri pa trgajo vejice z lipe pod cerkvijo, češ, da jo je blagoslovil Primskovški gospod.

Ko so tudi po naših vaseh brali moj spis, tedaj se jih je še nekaj spomnilo, da je tudi nje ozdravil v otroških letih Primskovški gospod, drugi pa so se spomnili, kaj so slišali o njem od svojih staršev. Da se tudi ti zanimivi slučaji ponijo pozabljivosti, sem zapisal vse, kar sem mogel še poizvedeti. Saj je bil župnik Humar mož, ki je bil znan s svojim nenavadnim ozdravljanjem ne samo po vsem Slovenskem, Hrvatskem, Kočevskem, ampak tudi daleč po tujih deželah.

Znano je, da je iskal pri njem zdravja celo nekdanji španski pretendent Don Carlos. Bil je na Primskovem menda leta 1884. Sušilo se mu je grlo in ni mogel nikjer najti pomoči in zdravja, a Humar ga je ozdravil (Pismo X. »Slovenec« leta 1933, 21. junija, št. 130.)

– Lojze Gliha, posestnik iz Dolge njive, mi je povedal tole: Moj oče Matija mi je pravil, da mu je bil ukraden denar. Pa je šel na Primskovo iskat pomoči. Humar mu je rekel: Ravno tisti vas je okradel, kakor ga sumite. Nato mu je dal blagoslovljenega kruha in mu rekel: Ta kruh pojejte dvakrat in tat vam bo denar nazaj prinesel, samo toliko manj, kolikor ga je že porabil. In res sem našel denarnico kmalu potem zataknjeno na hodniku za hišo. Manjkalo je samo malo denarja.

– Gospa Bregarjeva iz Št. Lovrenca pripoveduje: Bila sem stara okoli 8 let, ko nas je obiskala na Veliki Loki naša stara mati iz Št. Petra pri Novem mestu. Imela je sina, o katerem pa že dolgo časa ni vedela, ali je še živ ali ne, in kje je. Pa je šla na Primskovo in vzela mene seboj. Ko je povedala župniku, po kaj je prišla in kaj bi rada zvedela, je vzel župnik nekaj v roke – kaj je bilo, se nikakor ne morem spomniti – in je dal to stari materi pred oči, naj pogleda, je li to sin njeni. In stara mati ga je spoznala in je rekla: Je pravi. Nato je župnik odgovoril: Je še živ. In res je bil še živ, kakor so kasneje zvedeli. Stara mati pa je bila prinesla seboj tudi nekaj belih trakov in je prosila župnika, naj jih blagoslovi, kar je storil in te je odnesla potem seboj domu zakaj jih je dala blagosloviti in jih potem rabila, pa ne vem. Kakor sem pa zvedel od druge strani, so nosile noseče žene trake blagoslavljat na Primskovo zato, da so se ž njimi prepasovale pred porodom, da so potem lahko rodile.

– Marija Ostanek iz Mačkovca pravi: Ko sem bila stara okoli 6 let, me je začelo desno oko boleti. Delalo se mi je na njem »belo« Da bi ozdravila, so mi pihali v oko drobljen sladkor, pa ni nič pomagalo. Šli sva z materjo na Primskovo iskat pomoči. Gospod mi je najprvo križal pred očmi in me pri tem prav srepo gledal v oči. Nato pa je nama dal kos blagoslovljenega kruha, od katerega sem pojedla vsak dan košček. Pa sem nato polnoma ozdravila in me niso nikdar več oči boleli.

– France Golob iz Mačkovca se spominja iz otroških let: Imeli smo kravo, ki je skoraj vselej težko telila. Pa je šel oče na Primskovo in je dobil od gospoda nekak blagoslovljen klinec. Tega je oče nekam zabil v hlevu in od takrat je krava vselej lahko telila.

-Žena Marija Zupančič iz Mačkovca ve izupovedati: Ko sem bila še doma v Dolenji vasi čateške župnije, je bila moja sestra božjastna. To bolezen je dobila, ko je bila stara okrog 9 let in se je enkrat silno prestrašila. Božjast jo je napadala navadno po dvakrat na teden. Starši so iskali za njo pomoči in zdravil pri več zdravnikih, pa ji ni mogel nikdo pomagati. Pa so ji svetovali, naj gre na Primskovo. In res je šla tja s svojo staro materjo. Ta je povedala gospodu, da so jo vodili že okoli več zdravnikov, ki ji pa niso mogli nič pomagati. Nato je rekel župnik nevoljen: Pa jo še zdaj ženite! (Najbrž je bil nevoljen zato, ker niso prej iskali pomoči pri njem in zastonj delali toliko stroškov za zdravila in zdravnike.) Potem je rekel stari materi, naj gresta z deklico v cerkev. Za njima je prišel tudi župnik v cerkev in je dekle križal po hrbtu in prsih z rokami. Nato jima je rekel, naj gresta domov, pa da jo bo še enkrat »opominjalo«. In res je dekle popolnoma ozdravilo, samo enkrat jo je še čez 14 dni malo »opomnilo«. Potem pa jo ni nikdar več vrgla božjast, ko jo je prej metala 7 let.

– Ko je bila še doma, so imeli kravo, na katere mleku so bile na smetani različne barve, rdeča, rumena in višnjeva in zato se ni dalo mleko mesti. Pa so šli zopet na Primskovo. Župnik je blagoslovil kruh in kamne in dal domov. Kruh so dali, da ga je pojedla, kamne pa so zakopali pod jasli. Odslej se je dalo mleko vselej umesti.

– Urška Skočir iz Krtine pripoveduje: Bila sem stara kakih 22 let, ko so me silno boleli zobje in sem bila močno otekla, da skoraj nisem videla. Pa sem šla na Primskovo in sem dobila tam vode in sladkorja, kar naj uživam. Pa mi ni bilo treba. Gospod mi je z roko pomahal pred obrazom in mi je precej odleglo. In ko sem prišla domov, sem bila zdrava.

Ljudje so se zatekali na Primskovo tudi v prav različnih nadlogah in potrebah. Tako na primer, če so črvi uničevali polja. Dobili so blagoslovljene kamne, katere so devali po njivah, da črvi niso več pokončavali pridelkov. Če je krt ril po njivah in travnikih, so dobivali blagoslovljene klince, ki so jih potikali po zemlji, in krt ni več ril.

Če so gosenice repo uničevale, je dal steklenico vode, katero je blagoslovil, in s to so kropili repo, da je imela mir pred gosenicami. Svojim župljanom pa je tudi rekel, da se jim ni treba bati toče, da ne bo nikdar pobila, dokler bo on pri njih.

O Mih. Milkoviču, o katerem sem pisal v svojem prvem spisu, naj še dostavim, da mu je rekel župnik: Ti Miha ti boš učakal visoko starost! In res je mož od lanskega sv. Mihaela sem že v 80. letu, pa tako čvrst, trden in zdrav, da bi mu človek ne prisodil 79 let. Še dela sam, ker je vdovec mora sam gospodariti in gospodinjiti in kuhati.

Od vseh pa, ki so iskali na Primskovem pomoči, je zahteval župnik trdno vero in zaupanje, češ, če boste verovali, vam bo pomagalo. (Primeren pregovor: Kdor veruje, mu pomaga2)

_______________

1 Na Primskovo je še v 18. stoletju vodila zelo priljubljena božja pot. Za tem je to vlogo prevzel bližnji Zaplaz pri Čatežu.

2 Ivan Šašelj je bil tudi eden izmed najaktivnejših zbiralcev pregovorov na Dolenjskem in v Beli Krajini. Objavil jih je v več zbirkah – Pregovori o svetnikih, o živalih, o ženskah…

saselj_ivan_feliks

Ivan Šašelj

Ivan Šašelj se je rodil v Mokronogu na Frengi. Leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je deloval v Beli krajini in na Dolenjskem, med drugim je bil od leta 1883 do 1889 kaplan na Otočcu ter od leta 1899 do 1922 župnik v Adlešičih. Kot župnik je raziskoval cerkveno zgodovino ter zbiral ljudsko izročilo. Za Deželni muzej v Ljubljani pa je zbiral ljudska oblačila. Leta 1887 ga je Osrednja komisija za ohranjanje zgodovinskih spomenikov imenovala za dopisnega člana. Pisal je tudi članke za časopise (Slovan, Drobtinice in Dom in Svet), napisal jih je okoli 170 in veliko knjig. Bil je tudi odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono. Svoja stara leta je preživel v Šentlovrencu, kjer je tudi umrl.