Zakaj je predsednik države hodil po južni trasi Levstikove poti oziroma naj sosedu krava crkne!

Vedno se najdejo posamezniki, ki jim kaj ni všeč in potem zavajajo celo prek medijev in si po svoje razlagajo Levstikovo pot. Tokrat so se pojavila vprašanja, zakaj je predsednik države Borut Pahor hodil po južni trasi Levstikove poti skozi Primskovo. Verjetno vas zanima zakaj?

V okviru Levstikovega sadovnjaka je bila predvidena tudi zasaditev češnje brusniška hrustavka, ki bi jo zasadil Marjan Kelvišar, direktor družbe IMP Armature d.o.o. iz Ivančne Gorice – podjetje je bilo tudi generalni pokrovitelj letošnjega množičnega popotovanja. Jeseni smo povprašali nekaj lastnikov na Gobniku, če so pripravljeni sprejeti češnjo, vendar je večina dejala, da Gobnik ni najbolj primerno mesto za češnje. Zato smo našli lokacijo na južni trasi v Sevnem. Ko je padla dokončna odločitev, da pride na pohod tudi predsednik države, smo se odločili, da češnjo na dan pohoda skupaj zasadita Borut Pahor in Marjan Kelvišar.

Razlog za takšno odločitev je tudi, da so bili rdeča nit predsednikove udeležbe na pohodu tudi srečanja gasilci. Tako se je na Libergi srečal z gasilci PGD Liberga, ki pri pohodih sodelujejo že od leta 1987 in na Primskovem z gasilci PGD Primskovo, ki pa je na drugi strani eno najmlajših gasilskih društev v Sloveniji.

Predsednik Pahor se je uradno zaustavil še na Libergi pri dijakinjah 4. letnika Srednje šole Josipa Jurčiča iz Ivančne Gorice, to pa je bil tudi ves uradnih program njegovih zaustavitev na pohodu. Če seveda ne štejemo pozdravnega nagovora na cilju na Čatežu pri Trebnjem. Predsednik Pahor v enem dnevu ni mogel hoditi po dveh trasah. Verjetno vam je to skoraj logično. Je pa dejal, da verjetno prihodnje leto spet pride. In takrat ga bomo peljali po severni trasi skozi Gobnik in Moravče.

In to je vsa zgodba predsednikove udeležbe na pohodu. Zato so nesmiselna natolcevanja nekaterih posameznikov v lokalnem okolju, da se forsira samo ena trasa. Če nam lahko samo z eno vsebino ali javno objavo dokažete, da smo pred pohodom kjer koli objavili, po kateri trasi bo šel predsednik države, dobite nagrado. Namenoma smo to storili, da spet ne bi leteli očitki, da hočemo s pomočjo Pahorja zvleči pohodnike na eno ali drugo traso.

Že leta in leta se očitno nekateri ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je Levstikova pot sestavljena iz prve polovice skupne poti, v drugem delu pa se loči na severno skozi Moravče in južno skozi Primskovo. Južno so pred dobrimi štirimi desetletji kot planinsko pot med Litijo in Čatežem označili člani Planinskega društva Litija in je bila še pred nekaj leti označena tudi s planinskimi markacijami. In prav po tej trasi je potekal prvi pohod leta 1987. Kasneje je dolga leta potekal zgolj po severni trasi, vendar so ob naraščanju števila udeležencev na pohodu na ministrstvu za notranje zadeve zahtevali razpršitev ljudi vsaj v drugem delu poti, tudi iz varnostnih razlogov.

In kaj je narobe če sta dve trasi? Obe poti sta označeni z enakimi tablami, na obeh lahko prek 80 tabel preberete celoten izvirni Levstikov potopis s tedanjim literarnim programom, obe poti sta enako dolgi, po obeh poteh pridete do skupnega cilja na Čatežu, obe sta lepi, ob obeh zasajamo sadna drevesa v levstikovem sadovnjaku…

Zato se nam zdijo utemeljitve, da Levstik nikoli ni hodil po južni trasi neumne in zavajajoče. Kdo pa natanko ve, kje vse je hodil Fran Levstik, saj je bil dve leti tudi domači učitelj na gradu Turn in je verjetno dobro poznal vse te kraje. Takšne in podobne neumnosti trdijo posamezniki v domačem okolju, ki sploh ne vedo kaj je Levstikova pot.

Levstikova pot ni samo dirjanje od zidanice do zidanice, ampak je marsikaj več. Temelj za nastajanje projektov Levstikove poti že vse od leta 1987 je vsekakor delo Frana Levstika Popotovanje od Litije do Čateža. Potopis kot literarna zvrst je v 19. stoletju pomenil možnost za okvirjenje drugih, ne ravno potopisnih sporočil. Na prvi pogled je potopisec sicer govoril o tem, kar naj bi med potjo imenitnega videl, v resnici pa je bilo bistveno vse kaj drugega. Pri Levstiku, recimo, tako imenovani literarni program. Bil je prepričan, da je Dolenjska najbolj slovenska pokrajina, ker ne meji na prav noben neslovenski svet in tako ne more biti nikakor kulturno ‘okužena’. Zato se mu je zdelo več kot primerno, da med potjo po njej premisli najintimnejši in najzgoščenejši del slovenske kulture – jezik in literaturo. Bil je v mnogočem učenec stare šole, ki je zahtevala od sleherne literarne ‘oblike’ tudi vnaprej določeno ‘vsebino’, odmerjeno in odmejeno s celotnim narodnim kulturnim oziroma duhovnim ustrojem.

Levstik je v svoj spis tedaj vključil svoj slovenski leterarni program, ki nam predstavlja zgodovinsko in motivacijsko dragocenost. Tako nam uspe na Levstikovo pot vsako leto pritegniti na tisoče obiskovalcev, največ seveda na množično popotovanje v novembru. Vendar ne gre samo za pohodništvo – ‘dodana vrednost’ je v tem primeru tudi izkaz pripadnosti neki skupnosti in njeni kulturi. Njeni zgodovini, s tem pa tudi njeni sedanjosti in prihodnosti. Levstik je – v današnjem žargonu rečeno – neke vrste peticija, ki jo obiskovalci Levstikove poti podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža (in še malo naprej).

Raba materinščine je pri tako maloštevilnem narodu, kot je naš, predvsem moralno vprašanje: ali vidimo v njej tolikšno vrednoto, da se ‘splača’ zanjo kakorkoli truditi. Trubar je bil neizrecno celo prepričan, da gre za skoraj teološko vprašanje: najvišji Gospod je že vedel, zakaj je ustvaril (tudi) slovenščino; torej je njeno zanemarjanje greh zoper Boga. Podobno Prešeren in še kdo – na različne načine. Šele kasneje – in še posebej danes – je v takšen odnos vstopil pojem ‘splačljivosti’, statistične pragmatičnosti (o čemer piše že Vraz), celo tržnosti. Potem pa je stvar sprotnih jezikovnih ‘normativcev’, čému pritegnejo: ali trgu ali veri. Levstik, naj spomnimo, je po Trubarjevo trdil, da je ‘jezik narodu vse’, aksiom.

Trdimo, da gre za kulturno-zgodovinsko Levstikovo pot. Prof. dr. Matjaž Kmecl o tem pravi:

»Kultura je zelo širok pojem; je vse tisto, kar zmoremo – preprosto in poenostavljeno rečeno – narediti mimo ‘nature’. Zelo razširjeno in uporabljeno je tudi poimenovanje ‘telesna kultura’ za šport. V tem smislu je pohod od Litije do Čateža dejanje telesne kulture na eni in duhovne na drugi strani: pohodniki opravijo že s samo hojo telesnokulturno dejanje, v prav nobenem primeru pa že vse od začetne odločitve do zaključne kulturne prireditve ne obstanejo zunaj zgodovinske, duhovne, literarne, jezikovne kulture. Oboje gre sijajno skupaj, naj kdo pri svoji odločitvi na to pomisli ali pa tudi ne.«

In pri tem moramo mimo zelo ozkih interesov posameznikov v domačem okolju, ki ne razumejo, da je Levstikova pot široko območje med Litijo in Čatežem z vso bogato dediščino, arhitekturo, krajino in naravnimi lepotami. Za nas je Levstikova pot Slovenija v malem, zato nam je prav vseeno po kateri trasi hodijo pohodniki. Ko se bodo s temi dejstvi sprijaznili tudi nekateri zadrti domačini (poudarimo, da so ti vsekakor v manjšini, vendar toliko bolj glasni), jim bo veliko lažje in se bodo tudi oni vključili v nadaljnji razvoj projektov Levstikove poti.

In nenazadnje o vsebini pohodov odloča organizator Zavod Levstikova pot z vsemi posamezniki in organizacijami s katerimi se usklajuje. Ne bo pa se usklajeval s posamezniki, ki očitno vidijo samo cekine v lastnem žepu. Žal, ne moremo drugače razumeti očitkov o tem, kdo od domačinov in na kateri trasi več zasluži na pohodu. Letos smo bili podobnih očitkov deležni tudi javnih očitkov s strani Turističnega društva Čatež, saj naj bi bila prestavitev pohoda za en teden razlog za njihovo izgubo. Kako jim ni jasno, da smo varnost udeležencev in nenazadnje solidarnost s stotinami Slovencev, ki so (to marsikje še vedno počnejo) reševali premoženje in odpravljali posledice poplav v Sloveniji, postavili pred interese tradicije, da Levstikov pohod še nikoli doslej ni bil odpovedan ali prestavljen.

Ob tem pa zahvala vsem domačinom, ki so tudi letos prispevali po 30 € za socialno ogrožene otroke v Osnovni šoli Litija, Podružnici s prilagojenim programom. Posamezni nergači pa naj vsaj pošljejo kakšen SMS s ključno besedo LITIJA na številko 19191 in darujejo vsaj en evro. Bodo imeli takoj mirnejšo vest.

Zavod Levstikova pot

Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor