Čas za nabiranje drevesnega semena je tu.

Prične naj se s koščicami nepožlahnenih češenj (češnjevih divjakov), katere so v nekaterih krajih domovine naše uže zrele, v drugih dozorevajo, a v še druzih bode se to še le prihodnji mesec zgodilo. Koščice od pitanih ali žlahnih češnjevih sadežev za seme – sejanje – ne ugajajo, ker imajo preveč vodena, a premalo škrobnata jedrca, od katerih jih komaj 1 do 5 izmed 100 ozeleni, med tem, ko divjakinih najmanj 90 odstotkov kali in raste, ako je bilo seme dobro dozoreto in potem nepokvarjeno.

Nabira naj se pa tudi seme drugega kosteničnega sadja – marelic, breskev, češpelj itd., kadar ti sadeži dozorijo po krajih, kjer se nahajajo. Peškinastega sadja seme je deloma od pitanih sadežev mimo češenj dosti bolje – toraj, kedar hruške in jabolka dozore, naj se peske posebno marljivo spravljajo; a od jabolčnih in hruševih odraščenih divjakov, kakoršnih se po nekaterih krajih domovine na pašnikih in celo gozdih dosti nahaja, bi se pa ne smela nobena peška izgubiti, kajti iz teh pridelujejo se najlepši, najkrepkejši in boljši divjaki. Zreli sadeži naj se otresejo v jeseni, skrhljajo, peške odberejo, a krhlji pa puste, da segnijejo (posebno lesnikovi), kateri dajo potem izvrstni kis (jesih).

Kodar so gozdi, nabira naj se nad vse marljivo tudi seme gozdnega drevja – lipovo, hrastovo, bukovo, gabrovo, javorjevo, jesenovo, smerekovo, hojevo, mecesnovo in drugo, kedar za to pravi čas pride.

In – tu ima ljudska šola za povzdigo domače sadjereje in gozdarstva prevažno nalogo izvršiti. Vsak učitelj dolžan je mladino po celi domovini spodbujati, da gozdnega in sadnega drevja seme marljivo nabira, ga v šolo nosi, kjer ga učitelj skrbno shranjuje in pred poškodbo obvaruje. Tako bode postala vsaka šola po domovini mala založnica raznega drevesnega semena; šola šoli bode mogla v tem obziru na roko iti s zame-njavanjem sadnega za gozdno in gozdnega za sadno drevesno seme. V vsaki občini napravi si potem lahko vsak učitelj malo sadno in gozdno drevesnico v spodbudo vsem občinarjem – osobito šolski mladini – ali na šolskem vrtu, če pa tega ni, pa na pripravnem zemljišči kakega bolj zavedenega in napredovalnega posestnika šolskega kraja, za kar bode v lastno korist vsakdo – le deloma zaveden kmetovalec mali teritorijček z veseljem prepustil. Tako spodbujeni po marljivem učitelju pričeli bodo ga kmalu občinarji v tem podvzetji brez izjeme – dejansko podučeni – posnemati. Odraščena šolska mladina nabirala bode vselej o pravem času sadnega in gozdnega drevja seme, napravljala z pomočjo, ali pa vsaj dovoljenjem starišev domače sadne in gozdne drevesnice blizo svojih stanovanj, ter prirejala si dobrih divjakov za sadne vrte, a gozdnih drevesec vsake baze pa za pogozdovanje goličav svojega domačega posestva. In – kedar bi se to zgodilo, kar more se pa pri dobri volji za napredek vnetih učiteljev, ako hočejo vzajemno postopati, v malo letih izvršiti, bode še le pogozdovanje kraševin (posebno na Notranjskem) se v pravi tir spraviti in z vspehom nadaljevati moglo.

Toraj, gospodje mili sobratje drage domovine, urno na noge! Ne držimo malomarno križema rok, temveč porabimo vse svoje duševne in telesne moči tudi v tem obziru brez odloga v prid in blagor naše ožje očetnjave. Obožano ljudstvo bode nam enkrat gotovo hvaležno. Nas je precejšnje število, in vsi skupaj vzajemno in složno moremo in moramo tudi prav veliko neprecenljivega z malim trudom v povedanem obziru storiti. Da ste mi zdravi! Bog!

Prem 27. junija.

Matija Rant, narodni učitelj.

Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 30.06.1880, letnik 38, številka 26, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani