Kraj Šmartno pri Litiji se je razvil na prometno strateškem območju, saj je skozenj že v prazgodovini vodila kopenska pot, ki je prostor današnje vzhodne Gorenjske povezovala s severno Dolenjsko. Dodaten pomen mu je zagotavljala še bližnja vodna pot po reki Savi; ta je vse do izgradnje Južne železnice veljala za glavno prometno žilo osrednjega dela današnje Slovenije.
Kot so pokazale arheološke raziskave je bilo območje Šmartnega poseljeno že v prazgodovini, ko so na okoliških vrhovih zrasla prva stalna naselja. Prebivalci so se poleg kmetovanja ukvarjali tudi s predelavo železa. S prihodom pod rimsko oblast se je na mestu, kjer danes stoji Šmartno, razvilo naselje, na kar so opozorili julija 2015 odkriti rimski grobovi. Število grobov namiguje na večjo naselbino, vendar bodo za določitev njenega obsega potrebne dodatne arheološke raziskave.
V srednjeveških listinah se Šmartno pri Litiji prvikrat omenja leta 1135. Vaško naselje se je razvilo okrog cerkve sv. Martina, po katerem je kraj tudi dobil ime. Šmartno je bilo vezano na Dolenjsko, saj je bil šmarski vikar podrejen pražupniji Šentvid pri Stični, v sodnem smislu pa je bilo za to območje pristojno deželsko sodišče Višnja Gora. Kot nam razkrivajo številni srednjeveški dokumenti se je prvotno celotno območje Litijske kotline imenovalo Litija, to ime pa se je najpozneje v 14. stoletju osredotočilo na novo nastali trg ob reki Savi. Sedež geografsko velike župnije, ki je na zahodu segala vse do Trebeljevega, je bil pri cerkvi sv. Martina v Šmartnem. O življenju prebivalcev iz tega časa ne vemo prav dosti. V leto 1470 sega najstarejša znana omemba vinotoča, kar služi kot podlaga za domnevo, da je bil kraj prometno in gospodarsko precej živahen.
Leta 1672 se je v te kraje priženil in priselil znani kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693). Po poroki tega leta sta z ženo Ano Rozino roj. Graffenweger s Slatne kupila gradove Bogenšperk, Lihtenberk in Črni potok. Slednjega je moral Valvasor zaradi finančnih težav prodati leta 1689, prva dva pa je obdržal do leta 1692, ko ju je moral zaradi nakopičenih dolgov prav tako odprodati. Na Bogenšperku je v letih 1678-1689 delovala bakrotiskarna, ki je bila prva te vrste na Slovenskem. Tu je Valvasor napisal tudi svoje najpomembnejše delo Slava vojvodine Kranjske (1689).
Šmartno je eden izmed krajev z najdaljšo šolsko tradicijo na Slovenskem, saj začetki organiziranega šolstva tu segajo že v začetek druge polovice 17. stoletja. Razvoj izobraževanja je potekal vzporedno z razvojem obrti. Šmartno si je verjetno že v srednjem veku zagotovilo vlogo gospodarskega središča širše okolice, čeprav mu nikdar ni uspelo doseči statusa trga. Sredi 19. stoletja sta tu začeli delovati lesna tovarna Izgorškovih in tovarna usnja Knafličevih.
V letih 1899-1901 je bila zgrajena nova cerkev sv. Martina v neogotskem slogu, ki danes velja za največjo krajevno znamenitost. Stavba ima gotski, baročno rebrast obok in dve baročni kapeli. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman leta 1901, stranska oltarja pa leto pozneje. Med leti 1911 in 1913 je cerkev poslikal Anton Jebačin (oboke, križev pot in prečni ladji). V stranski kapeli so vzidane nagrobne plošče iz 16. stoletja. Na hribu nad cerkvijo se nahaja najstarejša hiša v Šmartnem, zgrajena leta 1586, v kateri je v 17. stoletju delovala slikarska delavnica. Leta 1901 se je v Šmartnem rodil dr. Slavko Grum, eden najbolj znanih slovenskih dramatikov, od tod pa izvira še Davorin Hostnik, avtor prvega slovensko-ruskega in rusko-slovenskega slovarja. Šmarske korenine ima tudi dr. Fritz Pregl, edini slovenski nobelov nagrajenec.
Danes sta središči kulturnega in rekreativnega življenja v kraju kulturni dom in sodobno opremljena Športna dvorana Pungrt ob Osnovni šoli Šmartno. Šmartno se je nekoč ponašalo z velikim obratom Industrije usnja Vrhnika. S propadom usnjarske dejavnosti se je dobro razvil podjetniški sektor, predvsem v logistični in kovinarski industriji.
Jernej Kotar in Joži Vovk
