Viktor Resnik
Viktor Resnik

Matičetov Viktor mu pravijo po domače. Prihodnji mesec bo dopolnil 88 let in prav letos so mu vozniško dovoljenje podaljšali še za eno leto. Ne kaže toliko let. Izredno zanimiv in duhovit sogovornik. Obiskal sem ga na predlog Jožeta Kosa, ki je bil doslej na vseh 29 pohodih po Levstikovi poti.

Viktorjev ded je po prvi svetovni vojni s konji vozil pošto iz Gabrovke v Litijo.

»Da je dobil to delo, je moral na licitacijo. Že tedaj je bila konkurenca kar huda. Imel je dva para konj, pravi poštni voz z nabiralnikom. Zraven so se lahko peljali tudi potniki, če je bilo treba.«

Kovačev v Gabrovki zdaj ni več. Viktor se spominja dveh, Šinkovca in Lenarta. Največji pa je bil Burja, ki je imel tudi kovačnico, se spominja. Omenil je tudi kolarja Martina Dušaka, kjer so delali vozove in sode. Imeli so tudi čevljarje in vse so delali ročno. Po prvi vojni so imeli gostilno Trdin.

»Lastnik gostilne je k litru naročenega vina vedno prisedel in prinesel še svoj kozarec zraven,« se pripovedi spominja Viktor.

Po 2. svetovni vojni so imeli v Gabrovki tudi civilne poroke, policijo in pošto, lokacije so se spreminjale. Viktor pravi, da so imeli v Moravčah tudi svojega župana, ki je svetoval in delil pozive za zapor. Saj ne bo nič hudega, naj bi jim vedno govoril.

Domačini so imeli svojo klavnico. Imeli so ledenico, ki so jo pozimi napolnili z ledenimi ploščami. Viktor pravi, da so imeli tudi po drugi vojni še vedno svojo hladilnico.

Viktor se je v življenju ukvarjal s prevozi, najprej s konji, kasneje s traktorji. Ko avtobus pozimi ni mogel v Litijo, je on fural s konji. Vozil je tudi les na Veliko Loko. Seveda vse za plačilo.

»Če nisi imel poravnanih davkov, so te označili in plačila ni bilo,« se spominja Viktor.

Vinogradov je bilo na Gabrovškem nekoč veliko več, zasajeni pa sta bili predvsem šmarnica in liza. Imeli so kar dobro vino, če so dobro skrbeli za čistočo sodov. Tudi žganje so kuhali.

»Še danes nam pravijo šmarjakarji. Nisem užaljen, saj je to zdravilna kapljica,« z veseljem pove Viktor in doda: »Veliko pijančkov je bilo na tem območju.«

Spominja se tudi gradu Turn, ki je doživel podobno usodo kot mnogi gradovi na Slovenskem.

»Po vojni sem sodeloval pri razvozu kamnov, tramov in drugega materiala. Boljše materiale smo morali odpeljati domov lokalnežem. Zelo zanimiva usoda gradu po drugi vojni,« se spominja Matičetov Viktor. O Franu Levstiku je slišal le v šoli, med domačini pa se o njem ni govorilo.

Po vojni so začeli iz materialov z gradu Turn postavljati žganjekuho, ki je bila narejena prav po »cigansko« kar v in ob potoku. In prav ta žganjekuha – imeli so le streho nad kotlom – je bila podlaga za kasnejši nastanek Presada, znanega daleč naokrog po sokovih in sadnih sirupih. Danes tudi Presada v Gabrovki ni več.

Za konec pa še zanimivost iz njegovih spominov. Pravi, da je šel z drugimi trikrat peš v Ljubljano, ko so gnali konje in vole prodajat. Umikali so se jim celo tramvaji, meščani Ljubljane pa so pri gonji skozi mesto rade volje pomagali. Iz Gabrovke so odšli ob šesti zjutraj, v Ljubljano pa prispeli naslednji dan ob dveh ponoči. Nazaj so se peljali z vlakom do Litije.

Duhovit mož, klen, zaljubljen v gabrovško dolino. Če boste imeli možnost, v Gabrovki le povprašajte za Matičetovega Viktorja.