Na 25. popotovanju po Levstikovi poti je bil slavnostni govornik komediograf Tone Partljič. Preberite si njegov nagovor udeležencem na cilju na Čatežu v soboto, 12. novembra 2011. Še danes je vsebina zelo aktualna.

DRAGI VSI NA POPOTOVANJU OD LITIJE DO ČATEŽA

prenos
Tone Partljič (Vir: www.slovenskenovice.si)

Naj kar povem, da sem počaščen, da ste me izbrali za govornika na 25. jubilejnem Popotovanju od Litije do Čateža, četudi sem enkrat že imel čast govoriti tu na Čatežu in četudi so v teh petindvajsetih letih, odkar organizirate ta pohod, govorili bolj zaslužni in tudi slavni pisatelji, politiki in drugi … Hvala tudi županom občin Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje ter vodji Levstikove poti za vabilo in zato, da kakor njihovi predhodniki tako vzorno in složno, kar je v Sloveniji res redkost, organizirajo to popotovanje, ki je letos še malo bolj slavnostno, saj je jubilejno. Da ste me izbrali za to častno dolžnost, je najbrž vzrok, da so pred nami volitve in mislite, boljše da nas nagovori komediograf, ki ne bo zganjal politike ali predvolilne propagande. Saj je izstopil iz tega vlaka in ga bolj zanima Levstik kot volitve. A tudi sam Levstik je le nekaj let po Popotovanju na zabavi Dramatičnega društva povedal naslednje besede: »Zdanja leta se med nami premalo čisla leposlovje in sploh umotvorje. To izvira od tod, ker je pozornost vsega sveta obrnjena v velika politična vprašanja«. In pravi še nadalje, da »je vsa Evropa tako grozovita mrzla in kakor mrlič brezčutna za vse, kar človeku plemeniti duh in srce …« Morda ni čisto tako, a omenjam zato, ker mislim, da nam prav te Levstikove besede govorijo, prvič, da ni nič novega na svetu in da je že on takrat videl, kar vidimo danes mi. In daj bolj spoštoval umotvorje …

Zato niti besede več danes ne o politiki, ne o volitvah, ne o pohlepnosti po kapitalu. Ker smo na Levstikovi poti od Litije do Čateža, recimo raje kaj o spisu, po katerem nosi naš pohod ime in o Levstiku, da bomo osvežili spomin, zakaj je Popotovanje od Litije do Čateža res neke vrste slovensko romanje, ki pohodnikom krepi telo, a z mislijo na legendarni spis tudi duha.

Predvsem se mi zdi, da malo ljudi ve, da ni Levstik te poti prehodil s prijateljem Radivojem na dan svetega Martina, ampak si je sopotnika Radivoja izmislil, da je lahko bil potopis bolj podoben kratkočasnemu pogovoru kakor monologu o literarnih in slovenskih poteh. Levstik je sicer to pot res prehodil, ne sicer prvič čisto do Čateža, ko se je podal jeseni 1855 za učitelja h grofu Paceju na grad Thurn za domačega učitelja. Po Slodnjakovem mnenju mu je res kazala pot in mu nesla prtljago stara žena Tara. Danes, ko je to ime spet v modi, malokdo ve, da ga je zapisal že Levstik. Vmes se je ustavil v gostilni v Moravčah in že na tej prvi poti srečal spogledljivo Tono Zidarjevo in potem nadaljeval pot do Thurna. Sem do Čateža je šel kdaj kasneje, enkrat menda tudi v družbi grofa in njegovega sinu. Torej ni šlo za enkratno potovanje od Litije do Čateža, ampak za sintezo mnogih kasnejših obiskov pri Zidarjevih, sprehodih pri kmetih, zlasti pa pri izobraženem čateškem župniku …Torej ni šlo za pohod. A da ne bi mislili, da Levstik ni bil pohodnik. Kot veste, se je istega leta 1955, ko je v jeseni hodil iz Litije k Paceju in Turn odpravil peš iz Dunaja do Krškega, pot tudi prehodil in, kot je znano, v mojem Mariboru vrgel zadnji krajcar v Dravo. Zanimivo ne krajcarjev ne tistega mostu ni več. A iz teh poti po okoliških dolenjskih vaseh in Čatežu je tri leta kasneje pisal po poglavjih potopis in ga v petih nadaljevanjih objavljal v celovškem Slovenskem glasniku. Pisal je sproti posamezne dele in jih sproti pošiljal v Celovec … Popotovanje od Litije do Čateža je neke vrste pravi literarni potopis, ker so bili takrat potopisi v modi in jih najdemo zelo mnogo od Byronovega Popotovanja Childa Harolda naprej. Drugo, kar bi lahko rekli za Popotovanje, da je tudi neke vrste ljudska povest o Dolenjcih, njihovih pogovorih in pivskih navadah … In s tretjo dimenzijo bi lahko Popotovanje imenovali esej o slovenski književnosti … Hodili ste torej po poti potopisa, ljudske realistične povesti in eseja … Kot je videti iz Popotovanja so ga najbolj zanimali ljudje, problem pismenosti in branja, torej človek, pravzaprav bolj kot opis poti, vasi, zemlja.

V eseju pa svetuje pisateljem, kaj naj pišejo. Najbolj je njegove nasvete spoštoval Jurčič, ko je pisal o desetih bratih, janičarjih, tihotapcih itd. Kadar kritiki grajajo kako mojo komedijo, da je preljudska, površna, premalo učena, jim tudi sam postrežem z Levstikom, ki v Popotovanju pravi, »da bi nam jako ustregel tisti, ki bi znal resnica zavijati v prijetne šale …« Jaz ravno to počnem in če se boste na primer spomnili Mojega ateja, socialističnega kulaka, sem tistim političnim varuhom, ki so rekli, da je to slaba komedija in tistim literarnim kritikom, ki so rekli, da je to ljudska igra, odgovarjal: »Jaz ne počnem nič drugega, kakor resnico zavijam v prijetne šale, kar je v Popotovanju svetoval že Levstik … On je kriv.« In zdaj bom sicer tvegal zamero pri kolegih slovenskih pisateljih in pri zagovornikih sodobne slovenske književnosti, ko bom rekel, da bi morda malo več ljudskega jezika, namesto hermetičnih formulacij s tujkami, prišlo tudi današnjim pisateljem prav, da bi našli stik z bralci. Mnoge zapletene in vase egocentrično zagledane moderne knjige ljudje zavračajo, ker se bojijo priznati, da ne razumejo, kar berejo in da se bodo osramotili, če to priznajo … Pisatelji, ki vzklikajo, mene bralci ne zanimajo, so na nekem čisto drugem popotovanju kakor Levstik … Seveda ima vsak pisatelj pravico uporabljati vse besede, ki jih Slovenci poznamo, tudi tiste z dna in iz grobih in surovih odnosov, ampak ne smemo zameriti ljudem, če želijo brati tudi kleno slovensko besedo, z manjšo količino vulgarizmov, spolnih organov in natančnih popisov intimnih nagnjenj. Ne, ne želim biti svetohlinec, ampak morda se moramo vprašati, ali so za nebranje knjig krivi res zmerom neuki bralci ali pa morda nekoliko tudi pisatelji … Tožimo tudi, da ljudje in mladina ne berejo dovolj, literarnih nagrad pa imamo skoraj toliko kot pisateljev … Med njimi pa je na posebnem mestu Levstikova nagrada za mladinsko delo.

Pisatelj in ljudstvo ne moreta biti na dveh skoraj sovražnih bregovih. Oba morata narediti kak korak drug k drugemu. Tudi vzvišeni pisatelj. Levstik nas je torej v Popotovanju učil imeti rad preprostega človeka in videti v njem dobro dušo, a tudi sam je imel realistično distanco do ljudskih navad, izmikanj, bogatenja …

Levstik velja tudi za prvega slovenskega pravega literarnega, a tudi političnega kritika. Ljudje smo pač takšni, da ne maramo, da nas kdo kritizira. Spet pa ni prav, da nas nihče ne opozori, da delamo na primer napake. Levstik je, kot veste, napisal v istem času in izhajala sta istočasno Popotovanje in Napake slovenskega pisanja. V svojih dveh časopis Pavlihi in Napreu je povedal, da bo kritiziral nemškutarje in narodnjake, če bodo delali napake. Seveda so najprej odpadli naročniki nemškutarji in rekli Pogine, naj pes. Narodnjaki pa ploskali, a ko so sami prišli na vrsto, so bili užaljeni in mu niso odpustili. Seveda je tudi sam naredil kako napake. Nismo se premaknili zelo daleč. Danes je tako, da v politike nekritično kot ovce meketamo in hvalimo »naše«, tiste, ki so na drugem političnem bregu, pa obkladamo celo s sovražnim govorom ali napadamo njihove partnerje, žene, otroke, očete. Kakšna naj bo kritika je pred stopetdesetimi leti in več dobro pokazal prav Levstik.

Ne bi želel biti kak učitelj in gledati na vas, ki me poslušate, kot na kake učence, ki jih naj jaz kaj poučim. Ne. A vseeno mi dovolite, da povem, kolikokrat sem v parlamentu mislil na Levstika, ki je zapisal »trd bodi neizprosen mož jeklen, kadar braniti je časti in prave narodu in jeziku svojemu!« Smo trdno jekleni, kadar gre za slovenski jezik, ki ga zavržemo takoj, ko propagiramo svoje džuse, hot doge, makjate, wellnese. breakfaste ipd. Branimo svojo pravdo, ko se ponujamo kot kako lahko dekle Evropi in Bruslju, nekateri pa bi polizali roko ali še kaj kakemu strateškemu partnerju iz tujine, da bi mu prodali letališče, banko, hotele … Ste že videli kmeta, ki bi prodal svoj grunt,da bi bil jutri na njem hlapec? Videli gostilničarja, ki proda gostilno, sam pa je najemni delavec v njej, profit pa pobere tujec in ga nese drugam …

Levstikovo Popotovanje na uči prav o tem … O spoštovanju in ohranjanju našega in ne o metanju ponosa in lastnine skozi okno. A politiki pravijo, prodajmo vse, kar je mogoče. Kakšen narodni ponos izkazujemo, ko govorimo sami o sebi najslabše, da smo hlapci za hlapce rojeni, narod tajkunov in kriminalcev, samomorilcev in kaj še vse. To nam ponujajo tudi naši mediji, zlasti televizija, ki v nobenem Slovencu ne vidi več zvitega in močnega Krpana, ampak same reve. Poučen je Cankarjev Slovenec, nad katerim se ja razjokal sam bog … Danes tu zbrani, se mi ne zdite niti prehlajeni predmet zgodovine, hlapci, tajkuni, butalci, ampak častni ljudje, ki ste v spomin na pokončnega pisatelja opravili pohod, ki ni mačji kašelj … Odlični pa ste tudi zato, ker ste mi prisluhnili in hvala vam za to. Upam, da ste mi oprostili učiteljski ton in da na današnjem pohodu in tudi v mojih besedah niste preveč pogrešali političnih strank, konceptov, predvolilnih obljub v govoru … Hotel sem le reči, da poleg spominov s 25. pohoda odnesite tudi nekaj Levstikovega duha od tod.