77fa5660-577c-410e-aaae-7a9e78fc104c
Peter Avbelj

Prof. Peter Avbelj je ob 16. popotovanju po Levstikovi poti leta 2002 za knjigo Levstikove poti slikovito opisal novo nastalo občino Šmartno pri Litiji. Še danes zelo aktualno.

Šmartno pri Litiji je najmlajša med slovenskimi občinami (193. po vrsti) a ne tudi najmanjša, saj se denimo po številu prebivalcev (5.100) kot po površini (dobrih 100 km2), uvršča v zlato sredino. Občino sestavlja vsega skupaj 51 naselij, ki se nahajajo v osmih krajevnih skupnostih in sicer: JABLANIŠKA DOLINA, JAVORJE, KOSTREVNICA, PRIMSKOVO, ŠMARTNO PRI LITIJI, ŠTANGA, ŠTANGARSKE POLJANE in VINTARJEVEC. Večja naselja so poleg Šmartna še Velika Kostrevnica, Zgornja in Spodnja Jablanica, Gradišče pri Primskovem, Gradiške laze, Štangarske poljane, Štanga, Zavrstnik in Javorje.

Občinsko središče, ki je obenem tudi največje naselje v občini je Šmartno. Izoblikovati se je začelo v manjši kotlini ob cerkvi sv. Martina in po njem dobilo tudi ime. Gospodarski in kulturni razcvet je doživelo v srednjem veku, dočim je število prebivalcev začelo rasti predvsem po II. svetovni vojni, ko so se s središčem kraja zrasla naselja Cerkovnik, Ustje, Slatna, Roje in posebej še Novo naselje. Tako se število prebivalcev počasi a vztrajno pomika proti pol drugemu tisočaku.

Prometna pomembnost je bila od začetkov ključnega pomena za razvoj kraja in še danes je Šmartno pomembno stičišče cest proti Zasavju in Štajerski na eni in proti Dolenjski in ljubljanski kotlini na drugi strani.

Ko govorimo o historičnem pregledu območja se moramo ustaviti že v prazgodovinskem obdobju. Arheološke izkopanine so pokazale prisotnost človeškega življa na obronkih šmarske kotline (Tičnica, Oblak, Slatna), ter na območju Primskovega v Jablaniški, Kostrevniški in Vintarjevški dolini. Prav slednji sta že v pradavnini predstavljali pomembno povezavo južnega z vzhodnim štajerskim delom današnje Slovenije; svoje je dodala še bližina in pomembnost Vač s povezavo preko Debeč, v smeri Stične in Magdalenske gore.

Naslednji, ki so zaznamovali preteklost teh krajev so bili Rimljani, ki so pomembni predvsem iz gospodarskega vidika, ker so že kopali rudo na hribu Sitarjevec. Na tem mestu, ter na območju Cvingerja pri Jezeh se je gospodarstvo razvijalo tudi v srednjem veku, ki ga zaradi omembe v pisnih virih štejemo kot pravi rojstni datum kraja, ki se prvič, vendar nepotrjeno, omenja v cerkveni listini iz leta 1135, ko naj bi oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno. Sv. Martin je bil namreč eden od vikariatov pražupnije Šentvid pri Stični, ki so leta 1389 pripadli stiškemu samostanu.

Že omenjeno rudarstvo je pomenilo eno močnejših panog, kar dokazujejo ostanki topilnice na območju Slatne, več zapuščenih rovov, domneva o povezavi z rudnikom v Maljeku (s kar štiri kilometre dolgim rovom, dokončanim leta 1648) in dokumenti rodbine Wagen, ki je zaradi gospodarske moči odigrala ključno vlogo pri razvoju območja ob koncu 15 in v prvi polovici 16. stoletja. Vendar rudarstvo ni bila edina gospodarska dejavnost s katero so se v prejšnjih stoletjih ukvarjali Šmarčani; poglejmo si zapis o Šmartnem iz druge polovice 17. stoletja kot ga nam v svoji Slavi vojvodine Kranjske ponuja Janez Vajkard Valvasor:

»Šmartno leži štiri milje od Ljubljane nedaleč od Save v prijazni in rodovitni ravnini. So sicer samo štirje grunti, toda vsi razdeljeni v majhne hiše. Prebivalcev je nad sto, med njimi mnogo tovornikov in vsake vrste obrtnikov, ki človeku napravijo kar zahteva. Zlasti je mnogo usnjarjev, ki izdelujejo črno usnje. Tudi precej gostiln je tu, in sicer letos, ko pišem to topografijo, osemnajst, kajti tem ljudem mnogo bolj prija vino kakor voda. Kljub temu imajo ribe, ki prihajajo iz vode, tako radi, da ne morejo nekateri pustiti pri miru nobene vode, ki so v njej ribe… med njimi so tudi takšni, ki ribarijo vedno ponoči, redko podnevi.«

16. in 17. stoletje pomenita enega od razvojnih vrhuncev. Na eni strani močna gospodarska dejavnost, ki so jo povečini narekovale gospodarsko močne plemiške rodbine in že prej omenjena ugodna prometna lega, so bile pogoj za hiter razvoj kraja, ki je resnici na ljubo svojo podobo spremenil tudi na račun znamenitega potresa (1511) po katerem so prezidavo doživele vse pomembne stavbe od gradov, do sakralnih objektov; iz tega časa je tudi najstarejša hiša v Šmartnem, Beneficiat, ki nosi letnico 1586. In seveda cerkveno upravni pomen Šmartna. Če si še enkrat sposodimo Valvasorjevo Slavo nam avtor v njej navaja da je vikariat sv. Martin v drugi polovici 17. stoletja obsegal naslednje podružnične cerkve: sv. Jurij na Blečjem vrhu, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, sv. Jurij pod gradom Pogankom, sv. Miklavž v trgu Litija, sv. Križ v Brezju, sv. Marija Magdalena na Gradišču, sv. Peter v Vintarjevcu, sv. Ana v Jablanici, sv. Benedikt v Kresnicah, sv. Katarina na Bregu, sv. Marija na Javorju.

V tem razvojnem zagonu, se je območje razvijalo vse do prihoda južne železnice v bližnjo Litijo sredi 19. stoletja, ko slednja prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in v upravne pristojnosti.

Šmartno od takrat delno stagnira, a obenem doživlja razvoj na področju šolstva (glej spodaj), kulture in društvene dejavnosti. K omenjenemu so največ pripomogli posamezniki, če omenimo samo najpomembnejše: učitelj, organist in skladatelj Franc Serafin Adamič (1829 – 1877), ki je bil pobudnik graditve novega šolskega poslopja v letu 1876, naslednji je bil nadučitelj, organist, skladatelj, Ivan Bartl, ustanovitelj Pevskega društva ZVON Šmartno (1890), ter Josip Burger, ki je zaslužen za gradnjo nove cerkve in razvoja šolstva. Bogata kulturna ponudba se je nadgrajevala še v prvi polovici 20 stoletja, ko se je ustanovilo Prosvetno društvo (imelo je svoj lastni dom in dvorano za prireditve), na telovadnem področju pa sta se izkazala sokolsko in orlovsko društvo. Po drugi svetovni vojni se je razvojni tok dokončno obrnil navzdol, še najbolj je opazno pomanjkanje razvojne iniciative, ki je z ukinitvijo občine v 50 letih dokončno zamrla.

Tako je ravno društvena dejavnost dandanes izkaznica kraja, še zlasti na kulturnem segmentu: poleg pevskega društva Zvon je treba omeniti, komorni pevski zbor Cum anima, vokalno skupino Pavza, otroški pevski zbor Žvrgolevčki, in moški pevski zbor Fantje od fare, ki delujeta v okviru Prosvetnega društva Šmartno, folklorno skupino Javorje, gledališko društvo Vajkard, na športnem področju z rezultati izstopajo rokometaši. Gospodarsko sloni območje na Industriji usnja Vrhnika – obrat Šmartno, SVEA – Lesna Litija, Kovini, Litijski mesariji Litija, del prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom ali raznimi obrtnimi dejavnotmi, veliko se jih na delo vozi v bližnjo Litijo in Ljubljano.

ŠOLSTVO

Ustanovitev šole v Šmartnem – enorazrednice, ki je imela svoj sedež v župnišču, sega v leto 1665. Šola je po slabih dveh stoletjih, leta 1853, postala dvorazrednica, že štiri leta kasneje trirazrednica. Pomemben mejnik predstavlja leto 1868, ko je šmarski dekan Josip Burger v prostorih mežnarije na sedanjem Staretovem trgu ustanovil prvo farno šolo. Ker je naraščalo število učencev je bila s časom prostorska stiska tako velika, da so že čez sedem let 1875 začeli graditi novo šolsko poslopje nasproti cerkve, ga dogradili že v dobrem letu in istočasno razširili v štirirazrednico, ki je bila takrat ena redkih štirirazrednic na Kranjskem.

Leta 1926 so šolo razširili v šestrazrednico. Vendar to ni bil edini mejnik na področju izobraževanja v prvi polovici 20. stoletja. Namreč zaradi zelo razvitega obrtništva in kmetijstva na šmarskem koncu je v šoli od leta 1898 do začetka druge svetovne vojne delovala obrtno-nadaljevalna šola in od leta 1927 do 1931 dvoletna kmetijska nadaljevalna šola. Malo pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1941, je šola postala sedemrazrednica, vendar je okupator (Nemci) še istega leta izselil slovenske učitelje in na ta mesta pripeljal svoje, poleg tega so sežgali večino knjig in uničili šolski arhiv. Po drugi svetovni vojni je bila uvedena osemletka, naraščanje prebivalstva pa je pomenilo tudi večje število učencev, kar je vodilo v pomanjkanje prostora. Ravno zaradi tega so se leta 1958 odločili za gradnjo nove šole na zemljišču, ki ga je podarila Župnija Šmartno. Gradnja je vse do potresa leta 1963 potekala počasi. Ta okoliščina – poškodbe na starem poslopju pa so pripeljale do tega, da so gradbena dela napredovala hitreje in učenci so lahko s poukom v novi zgradbi pričeli v januarju 1964. Stavba je kasneje doživela številne dograditve, leta 1991 je dobila novo šolsko knjižnico, v letu 2001 se je pričelo z gradnjo prizidka, ki bo v prihodnosti omogočil izvedbo devetletke. Poleg matične ima osnovna šola Šmartno danes še štiri podružnice in sicer: Javorje, Primskovo, Štangarske poljane in Velika Kostrevnica.

GRADOVI

Pomemben relikt preteklih časov so gradovi, najstarejši izmed njih naj bi bile Roje, ki je svojo funkcijo dokončno izgubil že v 16. stoletju. Dal ga je postaviti Ulrik III. Spanheimski in se prvič omenja že leta 1265. Kasneje je postal last grofov Apfaltrerjev, ki so po potresu 1511 grad opustili in pod njim sezidali dvorec Grmače in ga imeli v posesti vse do konca druge svetovne vojne. Žalostno usodo je doživel med vojno, ko so ga požgali partizani in ga po vojni porušili do tal. Na mestu nekdanjega grajskega parka se danes nahajajo objekti Kmetijsko gozdarske zadruge Litija, v nekdanji graščinski konjušnici so stanovanja. Grad Slatna se omenja v 14. stoletju kot last gospodov Slatenskih, kasneje je hitro menjaval lastnike. Večjo prezidavo je doživel v 17. stoletju, ko so ga razširili in uredili lep grajski vrt. Njegov zadnji lastnik je bila od sredine 19. stoletja do 2. sv. vojne rodbina Windisch-Graetz. Med vojno in po njej je doživel podobno usodo kot Grmače. Grad Sela naj bi sezidali Verneški gospodje v 16. stoletju. Enonadstropno poslopje je bilo povezano preko trakta s trinadstropnim stolpom. Svoje svetle trenutke je doživljal, ko je postal sedež okrajnega glavarstva in sodišča, katera so preselili iz Stične, do prihoda železnice sredi 19. stoletja. Graščina je večkrat menjavala lastnika in mogoče je ravno v tem treba iskati vzrok, da je poslopje že konec 19. stoletja v celoti propadlo. Danes so na tem mestu vidni le grajski vodnjak in stoletna lipa z osemnajstimi vrhovi.

Graščina Črni Potok naj bi bila zgrajena že pred letom 1578. Prvi znani lastniki so bili gospodje Strassern z Rožeka na Dolenjskem. Leta 1672 jo je Janez Vajkard Valvasor kupil od barona Jurija Kheysella in jo sedemnajst let pozneje prodal. Zadnji lastnik je bila rodbina Medica. Po vojni so graščino in posest nacionalizirali in kot takšna, prenovljena in urejena, služi kot dom za starejše občane.

Predhodnik gradu Bogenšperk, srednjeveški Lichtenberg – je romanska utrdba, katero so verjetno že v 12. stoletju pozidali višnjegorski gospodje kasneje pa je bil last oglejskih ministerialov. Potres v letu 1511 je grad dodobra poškodoval, tako, da so njegovi takratni lastniki – Wagni material uporabili za zidavo njegovega naslednika – Bogenšperka. Danes so na mestu gradu vidni ostanki srednjeveškega palacija, v neposredni bližini pa se nahaja kapela, ki so jo koncem 19. stoletja pozidali zadnji lastniki Bogenšperka – rodbina Windischgraetz. »V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.« Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692). Renesančni grad Bogenšperk eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem. Današnja oblika je dobil po letu 1511, ko močan potres v bližini poškoduje srednjeveško utrdbo grad Lichtenberg, ki je takratnim lastnikom gospodom Wagnom postala neprimerna za bivanje. Tako je nastala renesančna stavba z značilnima okroglima stolpoma. Bogenšperk je poleg svojih arhitekturnih prvin širši javnosti poznan kot dom znamenitega polihistorja in raziskovalca Janeza Vajkarda Valvasorja, do današnjih dni edinega člana Angleške kraljevske družbe iz ozemlja naše države. Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je imel Bogenšperk v posesti v letih 1672 – 1692.

V času bivanja na Bogenšperku je po večini nastal njegov znameniti opus, ki med drugim obsega: raziskavo Cerkniškega jezera, izdajo več topografskih del, načrt za predor Ljubelj, posebej se je proslavil z izdajo monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske, ki so jo natisnili leta 1689 v Nürnbergu. Delo, ki obsega preko 3.500 strani, nudi enkraten prikaz osrednjega dela današnje Slovenije pred tristo leti in je pomemben vir za strokovnjake, ki se ukvarjajo z zgodovino našega prostora v preteklih stoletjih. Tako lahko upravičeno rečemo, da je ravno Valvasor s svojimi raziskavami in izdajami knjižnih del ponesel slavo Bogenšperka preko meja današnje Slovenije. Zadnji lastnik grajskega kompleksa, ki je tekom stoletij pogosto menjaval lastnike je bila od sredine 19. stoletja do italijanske kapitulacije septembra 1943 rodbina Windischgraetz. Po letu 1945 je bil grad popolnoma izropan, največje dragocenosti so ob svojem odhodu odnesli že zadnji lastniki. V objekt se leta 1949 za petnajst let naselijo jezuiti, ki grad vzdržujejo, da ni nadalje propadal. Po letu 1972 se je pričelo s sistematično obnovo gradu, ki je danes v lasti Občine Litija, z njim od leta 1998 upravlja Javni zavod Bogenšperk.

Kaj nam grad ponuja danes? Predvsem vpogled v življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, za katerega smo že zapisali, da je svoj obširen znanstveni opus povečini ustvaril ravno na tem mestu. Valvasorjeva delovna soba je prostor za katerega slavni polihistor v Slavi vojvodine Kranjske zapiše, da je dal vanj postaviti štiri kamnite stebre, in ti še danes dominantno zaznamujejo prostor. V njem je Valvasor pripravljal svoje projekte in gradivo za knjižne izdaje. V tem smislu je soba danes tudi urejena, saj so v njej – poleg stilske opreme, ki izvira iz konca 17. stoletja obiskovalcu na vpogled del njegovih knjižnih izdaj, kot sodobno dela na tematiko o Janezu Vajkardu Valvasorju. Osrednji eksponat zavzema original Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689, njegovo življenjsko delo.

Bakrotiskarna Valvasorjevo grafično delo je prikazano v dveh prostorih. V prvem lahko na opazujemo nekaj njegovih del, ki so nastala v grafičnem zavodu. To dopolnjuje sodoben tehnični prikaz njegovih grafik in panojska predstavitev tehnike bakrotiska. Drugi prostor ponuja rekonstrukcijo tiskarske delavnice, kakršna je obstajala na Bogenšperku za časa J.V. Valvasorja. V sklopu prenove zbirke smo v začetku leta 2001 odprli ročno delavnico papirja, ki dopolnjuje predstavitev bakrotiska in se nanj neposredno navezuje, saj nam razkriva skrivnosti začetka izdelovanja papirja do takrat, ko je le ta prišel v Slovenijo, to je nekje v 16. stoletju.

Vraževerje predvsem vera v čarovnice in s tem povezani procesi, doživijo na Slovenskem v drugi polovici 17. stoletja največji razmah. Posebej velja ta ugotovitev za čarovniške procese, ki se pri nas začnejo s procesom proti Veroniki Deseniški in doživijo v omenjenem času svoj največji “razcvet”, končajo pa v obdobju vladavine Marije Terezije. Zbirka nam nudi kratek sprehod skozi vraže na Slovenskem s poudarkom na predstavitvi 17. stoletja, ko primere le tega prav dobro v Slavi opišeta J.V. Valvasor in Erazem Francisci. Osrednjo mesto zavzema vraža iz Notranjske, ko Valvasor zapiše, da ljudje verjamejo, da sam hudič polhe pase in zadevo obogati še z ilustracijo. Del zbirke je namenjen vražam ob ženitovanju in ljudski medicini ter zagovarjanju urokov. Zbirka je bogato opremljena s slikovnim in stvarnim gradivom; obiskovalci lahko vidijo še sanjske knjige, lectove figurice za zaljubljence, igralne karte, kocke, navodila za branje iz roke, predpisi iz zdravniških bukev, hišni žegni,…….

Noše Postavitev zbirke sega v leto 1989 v sklop proslav ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Ponuja nam enkraten vpogled v oblačilno kulturo naših prednikov iz večjega dela današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja. Obiskovalec bo lahko občudoval nošo Gorenjca in Gorenjke, Kraševca in Kraševke, ter Dolenjca in Brščice (okolica Trsta). Oblačila so narejena iz podobnih materialov kot so jih uporabljali v 17 stoletju, prav tako so tudi barvana z naravnimi barvili. Predstavljeni so tudi postopki izdelave oblačil tako pri nas kot širše v Evropi.

Geološka zbirka predstavlja kamenine, fosile in minerale zbrane izključno na ozemlju litijske občine. Gre za svojevrsten primer med geološkimi zbirkami v Sloveniji, ko je v eni zbirki predstavljena geologija celotnega ozemlja neke občine.

Geodetska zbirka je osrednja muzejska postavitev s to tematiko na Slovenskem. Svoje mesto je na Bogenšperku našla prav zaradi dejstva, da je bil eden prvih kartografov in zemljemercev Janez Vajkard Valvasor, kateremu je s sodelavci uspelo narediti zemljevid dežel Kranjske in Koroške ter sosednjih hrvaških dežel. Predstavitev kartografije je zasnovana od njenih začetkov – še v obdobju pred Rimljani do današnjih dni. Na zbirko se nanaša tudi gravimetrična točka, ki se nahaja v bivši grajski grobnici in je hkrati tudi potresna točka za meritev potresov v osrednjem delu Slovenije.

Lovska zbirka predstavlja zbirko trofej lovskih družin Zasavja. Ureditev zbirke je bila narejena v sodelovanju Tehniškim muzejem Slovenije. Glavna atrakcija zbirke je trofeja rjavega medveda, ki je bil uplenjen leta 1978 v okolici Banje Loke na Kočevskem. S težo blizu 360 kg, ga prištevajo k eni večjih trofej v tedanji Jugoslaviji.

Zbirka NOB Muzejska postavitev o dogodkih NOB je najstarejša muzejska zbirka na gradu Bogenšperk, saj sega odprtje v leto 1973, ko je bila zbirka prestavljena iz bližnje Litije in obenem ustrezno dopolnjena. Prikazuje razvoj odporniškega (partizanskega) gibanja v drugi svetovni vojni v osrednjem delu Slovenije, kjer se nahaja tudi grad Bogenšperk. Posebej je predstavljena pomembna zemljepisna lega tega dela Slovenije med drugo svetovno vojno, saj je reka Sava predstavljala pomemben prehod za partizanske čete.

SAKRALNA DEDIŠČINA

Območje občine Šmartno je zelo bogato s sakralno dediščino, ki je v večini primerov stara okoli 500 let (potres v letu 1511). Najpomembnejši spomeniki so: župnijska cerkev na Primskovem, sv. Lucija v Mišjem dolu, ki se med drugim ponaša s prenosnimi orglami, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, cerkev sv Ane v Jablanici, sv Peter in Pavel v Vintarjevcu, romarska cerkev sv. Antona Padovanskega v Štangi in seveda cerkev sv. Martina v Šmartnem. Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega obdobja so tudi naše najstarejše cerkve posvečene temu svetniku, podobno velja za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev postavili na mestu, kjer je na površje, za god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Letnica začetka zidave predhodnice današnje župnijske cerkve nam ni poznana, najbolj verjetna je domneva, da njen nastanek sega v obdobje po letu 1511, kar priča več ohranjenih spomenikov, ki so bili vzidani v notranjosti cerkve in so se ohranili do danes: Erazma Wagenberškega iz leta 1522 v prezbiteriju, vikarja Jurija Smuka iz leta 1537, nekaj kasnejši pa je bil od Erazma Lichtenberškega iz leta 1566 v cerkveni ladji na ženski strani. Kot je bilo v navadi so cerkev kasneje večkrat prezidavali in dozidavali, tako da je ostal od njene prvotne zasnove le gotski prezbiterij, velika vrata in vhod v obe zakristiji. Kasnejšega datuma sta bili zagotovo kapelici sv. Mihaela in Rožnovenske Matere Božje in zvonik na zahodni strani cerkve. Zanimivost prejšnje cerkve je bila tudi ta, da se je na sredini cerkvene strehe dvigal nadstrešnik s tremi majhnimi zvonovi, ki so tehtali skupaj 84 kg.

Pobudnik zidave sedanje župnijske cerkve je bil Josip Burger, ki je bil leta 1836 imenovan za župnika in dekana v Šmartnem, in tu deloval vse do svoje smrti leta 1870. Skoraj vse svoje premoženje je zapustil za gradnjo nove šmarske cerkve, približno 17.000 goldinarjev, znesek se je do leta 1895 početveril, kar je pomenilo dobro finančno osnovo za izpeljavo gradbenega podviga. Priprave na gradnjo so stekle leta 1896, ko so v Cerkovniku začeli z izdelavo opeke, vsega skupaj 1.050.000 kosov. Hkrati z opeko so domačini žgali in gasili apno, vozili pesek in mivko, pripravili gradbeni les, za temelje pa pridobili kamnite bloke želežniškega mostu pri Pogoniku, ki so ga takrat nadomestili z novim – železnim.

Avtor objekta je arhitekt Adolf Wagner, profesor državne obrtne šole v Grazu (naredil tudi načrt za filharmonijo v Ljubljani), ki je izvedel modifikacijo prvotnih Jeblingerjevih načrtov in ustvaril izrazito neogotski tip zgradbe. S polaganjem profilov za novo cerkev, ki leži v obratni smeri kot stara cerkev, se je pričelo, 10. aprila 1899, s kopanjem temeljev pa tri dni pozneje. Najgloblje je skopan temelj za velikim oltarjem, s prizidkom vred je bil globok 4,23 m. Do konca leta 1899 je uspelo obokati kapelice v cerkvi in obe zakristiji. Spomladi 1900 so dozidali zvonika, oboke, okna, vrata, nad glavno in stranska pročelja pa so postavili kamniti križ in križne rozete. Višina zvonikov je 60 m, dva metra več, kot je v načrtu. Kronika gradnje navaja, »da gre za preprosti razlog, da bi zvonovi viseli više in bi se tako zvonjenje boljše slišalo.« domači mizarski mojster Josip Izgoršek je postavil vsa vhodna vrata, ključavničarska dela pa je opravil drugi domačin, Anton Verbajs. Znani steklarski mojster Avgust Angola iz Ljubljane, je vstavil okna, ki jih je deloma izdelal celo sam. Naslednje leto – spomladi leta 1901 so postavili veliki oltar sv. Martina, delo ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana, ki je izdelal tudi oba stranska oltarja – Brezmadežne in sv. Antona Padovanskega, ter obhajilno mizo. Cerkev je dobila še 48 hrastovih klopi; v stilu objekta jih je izdelal šmarski mizarski mojster Josip Izgoršek. Cerkev je v letu 1901 doživela tudi posvetitev in sicer na praznik Marijinega imena, 15. septembra 1901. Omeniti velja še notranja poslikavo cerkve, katere se je v letu 1911 lotil umetniški slikar Anton Jebačin Na svodu med ladjo in prezbiterijem je naslikal Oznanjenje Marije Device. Leta 1913 je dve freski v stranskih kapelah, in sicer: nad Marijinim oltarjem sliko Marijin grob in njeno kronanje, nad oltarjem sv. Antona pa zavetnike podružnic. Njegovo delo sta tudi emblema nad vrati obeh zakristij – Jagnje božje in pelikan, zunaj, nad portalom pa je naslikal sv. Martina na konju, vse na imitirani mozaični, zlati podlagi. Na prižnico je naslikal Mojzesa, Kristusa in štiri evangeliste na bakreno pločevino z imitirano zlato mozaično podlago. Cerkev je prve večje obnovitvene posege doživela ob svoji 75. letnici – sredi sedemdesetih let 20. stoletja.