prenos
Tone Partljič

Slavnostni govor Toneta Partljiča na 15. popotovanju po Levstikovi poti leta 2001. Nagovor je povzet po tonskem posnetku, zato se opravičujemo, če kakšno ločilo manjka ali pa je odveč.

Lep štajerski dober dan tu na sneženi Dolenjski. Dober dan želim. Jaz seveda nimam pravega mandata, da vam govorim, ker nisem prehodil poti, ampak sem se pripeljal z avtom. Ampak v službi, ki jo zdaj opravljam, vidim, da nikoli ceste ne odpirajo tisti, ki so jo delali, pa tudi mostov ne tisti, ki jih delajo, ampak tisti, ki se pripeljejo z avtom, potem govorijo. Tudi morda nisem pravi, ker sem že trideset let abstinent, ampak sem lani vseeno glasoval za cviček.

Naj najprej, ko vas pozdravljam, povem, da sta me najbrž moja dva draga prijatelja, oba ste videli, eden ima krpanovsko postavo, Mirko Kaplja iz Litije in moj dragi prijatelj z dvema svetniškima imenoma Ciril in Metod v eni osebi Pungartnika, povabila zato, ker je Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža rekel, da bi Slovencem jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale. Če je to Levstik rekel na enem prvih esejev slovenske literature, mi je po svoje žal, da se tega malo bolj ne držimo.

Četudi na ta praznični dan, vam obljubljam, da po nemarnem ne bom omenjal besede politika, bom pa kar zdaj na začetku opravil s tem. Tudi v službi kjer sem zdaj in zlasti v politiki vidim kako dobro bi bilo, če bi kdaj znali tudi kako hudo stvar morda povedati malo šaljivo. Nam pa se dogaja, da tudi normalne stvari govorimo jezljivo, zavijamo hude besede v insinuacije, podtikanja namesto, da bi morda povedali kaj lepega in toplega. Vidim, da je to napaka, ki si jo privoščimo in upam, ko boste prihodnje leto volili predsednika, da bomo volili tistega, ki bo znal povedati tudi kako šalo, ne pa samo tistega, ki bo šimfal in govoril črne reči.

Še sem hotel reči, ker ste tu omenjali gospoda predsednika Kučana. Tudi jaz zelo obžalujem, da me on ne posluša. Ampak tudi meni je telefoniral danes zjutraj in je rekel: povej Kaplji in Pungartniku, da mene ne bo in da se morata do tebe obnašat kot do predsednika. Jaz ne vem, če se je to kaj prijelo. Upam, da se je. Ko sem nekatere druge govornike, tudi Toneta Anderliča, spraševal, kaj naj povem danes tu zbranim ljudem, je rekel: veš kaj, saj je vseeno, saj nihče ne posluša, eni pijejo, eni hodijo okrog, ampak vidim, da ni res in se vam zahvaljujem za to pozornost.

Pa bi morda poskušal dve resnici reči malo bolj v šali, potem pa še morda kaj bolj vedrega. Levstik je tudi na tej poti zapisal, ko je govoril o tem, da bi naj zavijali resnico v prijetne šale. Se spomnim še ene take stvari. Nismo samo politiki takšni, tudi novinarji radi slikajo hudiča bolj črnega kot je že sam črn. Ne kakor Krjavelj, ki je rekel, da ima zeleno kamižolco, pa žametne rdeče hlače in krempelce, ampak mi poskušamo vse narediti čimbolj črno.

Celo cerkvene dostojanstvenike, ko bi človek pričakoval, da bodo njihove besede polne ljubezni, slišim in poslušam in se spomnim na tisto Levstikovo lesniko, če se spomnite: mi tukaj molimo, ne stori nam zlega, na tiho pa mislimo udri tega in tega. No, skratka pravim, da bi nam Levstik lahko v marsičem bil tudi vzor še po tolikih letih.

Ko je hodil po teh bregih, je nekako govoril o Dolenjcih. Pravi kako so gostuljubni in dobrosrčni, cela študija dolenjskega značaja in vina je bila zraven. Rekel pa je in potožil, da ne čuje, da bi peli po teh zidanicah, kamor so jih vabili. Je rekel, da me boli srce, da pojejo tako malo ljudskih in da znajo tako malo slovenskih pesmi na pamet. In tu, veste, da sem tudi predsednik bralne značke, obiskujem šole. Moram reči, da sem danes priča temu, – da ne bi kdo učiteljem očital nekega drila ali pa mehanskega učenja, – da slovenski otroci več ne znajo na pamet slovenskih pesmi. Moja mama, ki je hodila samo štiri leta v šolo tam v dvajsetih letih prejšnjega tisočletja, je nam otrokom pripovedovala Soči, Siničjo tožbo, Ubežnega kralja, O Vrbo srečno vas domačo, vse na pamet. In mislim, čeprav se nisem tu zbral, da bi govoril o šolskem sistemu, o katerem mislim, da je dober in da imamo dobre učitelje, mislim, da ta pamet, da ne nosimo več v sebi neke slovenske pesmi, ni dobra. Imam vnukinjo, ki zna besedila vseh popevk, celo te španske nadaljevanke, kaj je »on perla negra« ali kaj, zna peti v španščini. Torej vidim, da se otroci želijo učit na pamet, ampak imajo v glavi šoder in ne pa biserov, in to slovenskih biserov. Zato mislim, če me posluša kak slovenski učitelj, naj ne misli, da je greh, če bo kakega otroka silil, da se nauči tudi kako slovensko pesem na pamet.

No, še enega Levstika se spomnim. Kot veste je napisal še en tako veliki spis, ki se mu reče Napake slovenskega pisanja. Meni se zdi, da Slovenci danes zlasti ta spis preveč spoštujejo, ker ne dobim niti uradnega spisa niti pisma, niti knjige, kjer ne bi bilo napak slovenskega pisanja. Levstik ni mislil, da moramo delat napake, ampak da bi tako dobro pisali, da jih ne bi delali. Vidim celo take, da zato, da ne bi delali napak slovenskega pisanja, raje izobešajo pred svoje hiše angleške besede. In raje govorijo angleško, ker mislijo, da angleških napak nihče ne razume. Ne, resno hočem reči tudi po tisti Levstikovi »kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti«. Mi moramo spoštovati slovensko besedo. Mi moramo spoštovati slovensko knjigo, zdaj ko gremo v Evropo, drugače bomo podlaga tujčevi peti.

Mogoče je celo med vami en moj dober prijatelj, ki sem ga vprašal, poslušaj, ali si ti prebral Popotovanje iz Litije do Čateža. Pravi ne, berem ga ne, ampak že šestkrat sem ga prehodil. Kar na en način pomeni, da raje hodi šest ur, kot da bi tričetrt ure bral.

Mislim, torej poleg gesel. Danes je geslo »Kdor ne hodi ni Slovenc«, od zdaj naprej bo »Kdor ne pije ni Slovenc«, danes zvečer bo v Ljubljani »Kdor ne skače ni Slovenc«. Zanimivo, da nimamo gesla »Kdor ne dela ni Slovenc«. Ampak vsem tem geslom bi jaz dodal »Kdor ne pazi na slovenščino ni Slovenc« in Kdor ne bere slovenskih knjig, mi ne zamerite, zame ni Slovenc. Hvala vam, to je to, kar sem vam hotel povedati.

Tone Partljič, dramatik
na 15. popotovanju po Levstikovi poti