milanbrglez

Dr. Milan Brglez je slovenski politik, politolog in pravnik. Po izobrazbi je diplomirani politolog – smer mednarodni odnosi, magister pravnih znanosti in doktor znanosti s področja mednarodnih odnosov (2006). Zaposlen je (bil) kot visokošolski učitelj (docent) Fakultete za družbene vede in predstojnik Katedre za mednarodne odnose (2006-2014) na univerzi v Ljubljani. Od leta 2011 do vstopa v Stranko modernega centra je bil podpredsednik Rdečega križa Slovenije

Pravijo, da ste predsednik parlamenta s hrbtenico. Kar nekajkrat ste zastavili svoj položaj in ugled in zmagali. Je razlog v tem, da ste v politiko vstopili šele pred nekaj leti in vam še niso zlomili hrbtenice?

Če menite, da imam hrbtenico, sem vesel takega poklona. Drugače pa sam raje rečem, da sem zvest sebi in tistim, ki so me izvolili. Namreč, če ne bi bil zvest sebi in volivcem, bi se že davno vdal in obupal. A ker sem v politiko vstopil, da nekaj spremenim, želim to tudi zares narediti. In trudim se. Včasih mi uspe, kdaj pa kdaj ne, ampak vse kar delam, delam zato, da bi bila Slovenija boljša, razvitejša in vsem nam – državljanom in državljankam – prijaznejša.

Prihodnost Slovenije. Kako jo vidite danes kot politik in predsednik parlamenta?

Manjka nam drznosti in poguma, predvsem pa nam manjka zrelosti. Obtičali smo nekje v preteklosti. In to me moti. Moti pa me tudi, da prehitro obupamo. Si predstavljate, da bi se tako obnašali leta 1991? Večkrat se moramo ozreti v zakladnico naše države in njene zgodovinske zglede, pa bomo bolj pogumni. In se bomo tako doma kot na tujem znali postaviti zase.

O kulturi in športu. Se strinjate z oceno ljudstva, da ima država mačehovski odnos do teh dveh pomembnih segmentov človekovega delovanja?

Ne pozabimo, da smo kot narod nastali skozi kulturo. In tu se strinjam, da bi lahko država kulturi namenila več sredstev, a sočasno poudarjam, da bi morala kultura in kulturniki tudi narediti več za svojo prepoznavnost. Minili so časi zapečkarstva, predvsem pa so minili časi, ko je bila kultura neka nadzemeljska dobrina. Kulturo moramo ustvarjati vsak dan, predvsem pa mora postati naš življenjski moto. Kar se športa tiče, veste, da sem košarkar, rad spremljam tudi naše junake na belih strminah in drugje in menim, da ima Slovenija na tem področju še veliko prihodnost.

Pojdimo od politike raje k Levstikovi poti. Nastala je na osnovi literarne predloge Frana Levstika iz sredine 19. stoletja, kamor je vključil tudi tedanji slovenski literarni program? Kaj vam pomeni slovenska literatura? Radi berete knjige, če vam čas dopušča?

V preteklosti sem veliko bral, ker sem imel več časa. Danes berem manj, a vseeno si skušam vzeti čim več časa za branje. Ste opazili, da literaturo vtkem v skoraj vsak svoj govor? Če ne bi veliko bral in prebral, bi to težko storil. Torej, poznam številno literaturo, bi pa kdaj želel več časa, da se ob njej še bolj poglobljeno ustavim.

Fran Levstik je dejal: »Zdanja leta se med nami premalo čisla leposlovje in sploh umotvorje. To izvira od tod, ker je pozornost vsega sveta obrnjena v velika politična vprašanja«. In pravi še nadalje, da »je vsa Evropa tako grozovito mrzla in kakor mrlič brezčutna za vse, kar človeku plemeniti duh in srce…«. Je bil Fran Levstik prerok Evrope, saj danes ni nič drugače?

Mi smo Evropa. In menim, da Levstik tu ni imel prav. Evropa je dala svetovni civilizaciji veliko, Slovenija je vanjo veliko prispevala. A žal so trenutni časi bolj naklonjeni gospodarskim kot kulturnim temam. A veste, kultura je samoumevna in pride na površje v težkih časih. Spomnite se slovenskega protesta v času italijanske okupacije. Imenoval se je kulturni molk. In spomnite se razpadanja Jugoslavije. Kje se je začelo? Pri tem, ko Slovenci nismo želeli dati svoje kulture, svojih pesnikov in pisateljev ter nismo pristali na skupna jedra. Kultura je torej naša, slovenska esenca. Brez kulture ni slovenstva. Ampak vprašajmo se – ali brez slovenstva kultura o(b)staja?

V osamosvojitvenem letu 1991 smo ob Levstikovem pohodu izdali knjigo in v kolofonu zapisali, da jo posvečamo prizadevanjem za kulturno in jezikovno samoohranitev Slovencev? Smo na pravi poti? Dovolj skrbimo za slovenski jezik?

Skrbi ni nikoli dovolj, a vedeti moramo, da je slovenski jezik danes v veliko boljšem položaju kot je bil pred 25 leti. Namreč v inštitucijah Evropske unije danes govorijo slovensko. V Združenih narodih danes govorijo slovensko. Torej, a ne gre slovenščini bolje kot v preteklih časih?

Vaše osebno sporočilo pohodnikom, ki že 30 let premagujejo pot med Litijo in Čatežem?

Odgovoril bom z besedami preroka Ageja, ki so zapisane v Svetem pismu in bi jih priporočil vsem Slovenkam in Slovencem: »Pogum, vse ljudstvo v deželi«. Le če bomo pogumni in vztrajni bomo imeli prihodnost. Želim pa vsem pohodnikom tudi lepo vreme ob njihovem pohodu.

 

(november 2016)