Levstik je menda hodil po poti iz Litije do Čateža 11. novembra 1857, na Martinovo, ko se po stari šegi mošt spremeni v vino. Takoj nato naj bi iz vtisov in popotnih premišljevanj nastal znameniti potopis, ki je ponatisnjen tudi v tej knjižici in ki je že vrsto let navdih številnim šolskim izletom in kulturnim popotnikom, zdaj pa še lepemu množičnemu pohodu vsega kar leze in gre in kar je tako ali drugače zavezano slovenskemu prizadevanju za kulturno samoohranitev.
Spis namreč ni eden tistih šolsko posnemovalnih spisov, ki so se po evropski modi začeli množiti prav takrat tudi med nami (samo leto dni po izidu Levstikovega »Popotovanja« se je iz te mode Erjavec že posmehoval s »Potjo iz Ljubljane v Šiško« in »potopisom« »Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo«), temveč je njegova potopisnost prej in bolj izgovor za besedno odslikavo in opredelitev preprostega slovenskega ljudstva in njegovega duhovnega življenja. Da gre za dolenjske kraje in dolenjske ljudi, ni niti naključje niti posledica Levstikove dolenjske rojenosti: bil je namreč prepričan, da sta tu doli slovenska samobitnost in izvirnost najbolj ohranjeni; vse druge slovenske dežele se dotikajo neslovenskih svetov in so od njih hočeš nočeš »okužene«, Dolenjska pa je varno spravljena v »čisto« osrčje slovenskega ozemlja. Kdor hoče torej spoznavati in spoznati slovensko pristnost, naj gre sem in tu opazuje naturnega, preprostega, »nepokvarjenega« človeka, njegov način življenja, njegove navade, njegovo misel in jezik.
To je bil torej temeljni kamen in zato je gotovo najznamenitejši del »Popotovanja« tisti, ki govori o literaturi in poskuša povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno. Pozoren bralec bo opazil, da je ta del spisa umeščen v bližino nekdanjega gradu Turna. Tudi to ni naključje: v graščinici je Levstik tik pred zasnovo potopisa odživel dve zanimivi leti življenja. Od jeseni 1855 do septembra 1857 bil je za domačega učitelja pri tedanjih lastnikih grofih Pacetih, doživel spotoma burno ljubezen do premožnega moravškega dekleta, leto dni starejše in vsekakor veselejše, bogatejše in stasitejše Zidarjeve Tone (v Moravčah pelje pot pod »njenim« nekdanjim domom), se zapletel v flirt z grajsko guvernanto in še kakšnim dekletom, bržkone tudi že razmišljal, da bi napisal roman, predvsem pa veliko hodil naokrog, se pogovarjal z razgledanim čateškim župnikom Kobetom, ki ga v Popotovanju omenja, s številnimi preprostimi ljudmi ter se tako na eni strani precej odločilno osebnostno oblikoval, na drugi pa pri sebi vedno bolj gradil zamisli, ki jih je potem v Popotovanju strnil v zaokrožen program.
Eden najboljših Levstikovih poznavalcev Anton Slodnjak je bil prepričan, da je na Martinovo 1857 Levstik pravzaprav popotoval iz Litije mimo Čateža naprej v Prečno pri Novem mestu, kjer so od 1855 živeli njegovi starši. Če besedilo le malo podrobneje premislimo, lahko naglo ugotovimo, da ga svet do Bojčeve zidanice zanima veliko manj; sicer zabeleži to in ono, o liberškem pokopališču in Valvazorjevi sobi na Bogenšperku, o grmadah na hribu, toda jezik se mu pošteno razveže šele od enega do drugega roba moravške kotline, od Gobnika do Čateža, kjer potem povsem potihne. To pa je svet, ki ga je v tistih dveh letih domačega učiteljevanja na Turnu dodobra prehodil in spoznal, povrhu pa so ga nanj vezali sentimentalni in strastni, še ne čisto pozabljeni spomini. Konkretnemu pešačenju iz novembra 1857 je torej »podtaknil« poprejšnje védenje.
Torej bi bilo zgrešeno preveč pozornosti posvetiti predmetni in pokrajinski snovnosti gradu Turna, ki je bil med zadnjo vojno porušen, danes pa ni skoraj več sledu o njem: na kraj le zelo pozornega opazovalca opozarja kvečjemu ostanek nekdanjega kostanjevega drevoreda in močvirje, ki je ostalo od grajskega ribnika z »dvema otvama«, ki sta Levstika spominjali na njegovo razbeljeno ljubezen. Tudi ne temu, kakšen je bil kot učitelj (zanimiv, igriv in tako naprej), kako mu je septembra 1857 umrl najstarejši in bržkone najljubši učenec Viljem in kako je zgubil službo, ker so tudi drugi Pacetovi otroci odšli v mestne šole, kaj je Levstik potem ukrenil za svojo prihodnost. Vse to je le okvir, kraji med Gobnikom in Čatežem so oprijemljivo srce njegove pripovedi, snov v najbolj osnovnem pomenu besede. Toda ne zanima ga srce samo, zanima ga njegovo delovanje. Spotoma se pohuduje na blato pod čevlji, na gruščljivi lapor, ki ovira hojo, doda kakšno zgodovinsko opazko ali kaj podobnega, toda predvsem raziskuje človeka.
Pa ne človeka počez, temveč ga kar naprej transcendira, prenaša v presojo in videnje slovenskega naroda, njegovih možnosti, usode, zgodovine in prihodnosti. Ne zelo opazno, Levstik je bil po naravi svojevrsten in zanesenjaški realist, zagotovo pa zelo uspešno. Polemično izhodišče mu je prepričanje, da je vsa gospoda na Slovenskem, stara in nova, nedomača. »Kaj nam bo gospoda, ki je vsa potujčena!« Imel je prav: gosposka etika je bila nemška, vse šole tudi, uradovanje enako. O vzrokih, ki niso bili povsem enostavni in nezapleteni, ob tej priložnosti ni mogoče govoriti; dejstvo je, da so si celo slovenski izobraženci med seboj raje dopisovali nemško in da je na primer Čop nekajkrat potožil nad neuporabnostjo in neizdelanostjo slovenščine za izražanje občutljivejših sporočil. Levstikovo nadaljnje sklepanje je bilo preprosto in logično: če ni narodne gospode, ki je bila sicer osnova za vsa narodnopreporodna gibanja v Evropi, je treba slovensko moderno narodnost zgraditi z omikanjem in kulturno povzdigo preprostega kmečkega ljudstva. Pa spet ne na pamet. Treba je najprej zaznati, za kaj je občutljiv. Zato ga tako močno kar naprej zanima, kaj preprostemu slovenskemu človeku ugaja in kaj ne, zato vmes celo majhna razprava o Kančnikovem verzificiranju. Iz tega potem zgradi zelo natančen literarni program:
- a) Najprej poskuša opredeliti okus preprostega slovenskega »bralca«, pri čemer poudarja predvsem pomen nepopačenega in neponarejenega jezika ter humorja;
- b) potem pregleda »teren«, ali kaj podobnega že obstaja, in se spomni Ciglerjeve povesti o Svetinovih dvojčkih (»Sreče v nesreči«, 1836);
- c) in izvede najpopularnejše poglavje o literarnih zvrsteh in vrstah ter primernih snoveh.
Ob tem današnjega bralca mimogrede začudi njegovo prepričano zatrjevanje, da Slovenci nimamo skoraj nobenih možnosti za dramo (morda za komedijo) ali roman. Stvari ne razloži, je pa po svoje preprosta: nauk o književnosti, kakor se ga je učil v šolah, je še poudarjeno ločeval med tako imenovano visoko in nizko kulturo. »Visoka« je bila gosposka – po snovi, po jeziku, po bralcih, po vsem; sem je šel ep, tragedija, kasneje tudi roman. »Nizka« je bila plebejska, norčevati se je v literaturi smelo samo iz ljudi z dna: komedija, idila. Ker po Levstikovem prepričanju svoje gospode nismo imeli, naj torej tudi ne bi bilo možnosti za pomembna področja literature ne jezika, ne snovi, ne bralcev, ki bi takšno literaturo jemali za svojo. Slovenski gospod je bil lahko samo duhovnik ali kvečjemu povzpetnik, ki kljub družbenemu vzponu preprosto še ni mogel pozabiti svoje slovenskosti, zato sta kot vzorčna primerka za roman ponujena le Ciglerjeva povest in Goldsmithov »Župnik Wakefieldski«.
Vse tisto, kar pa sicer slovenska šolska literarna zgodovina pripisuje kot učinek Levstikovih napotkov, Jurčičevi ali Podmilščakovi deseti bratje, vojaški beguni, rokovnjači, tihotapci, šaljivi Ribničani in podobne snovi, so Levstiku v resnici samo »manj pomenljive osebe«, stranske slikovitosti, možne obloge, kajti v središču mora le slejkoprej stati »kak veljaven domačin«. Samo tako se po poznoromantičnem prepričanju potrjuje narodova moč in odpornost, energija. Literarna zgodovina rada premolči, da je Levstik v tem precej konzervativen, prevladujoči slovenski literarni razvoj tistega časa je krenil po drugi poti. Celo Jurčič, ki sicer velja za najvdanejšega in najbolj nadarjenega Levstikovega učenca, se je trudil z literarnim ustoličevanjem slovenskega meščanstva, tako da ga je kasneje ob priliki Cankar imenoval »največjega slovenskega buržuja«.
Toda že naslednji Levstikov programski poudarek je mnogo bolj napreden, saj poudarja notranjo utemeljenost literarnih oseb, pomembnost njihovih dejanj pred njihovimi popisovanji. Ivan Prijatelj je na tej osnovi videl v Levstiku »instiktivnega realista«, Paternu pa začetke psihološkega realizma pri nas.
Še bolj bistvena je zaključna misel, ki pravi, da imamo Slovenci sicer dobro liriko, da pa se narod, ki ima samo to, ne pa tudi dramatike in romana, ne more hvaliti s svojo literaturo in zrelostjo. Mladonemški razumniki so prav takrat zagotavljali, da sleherni narod slovstveno dozori šele z romanom, ki je polna in zaokrožena podoba njegove izvirnosti in celo suverenosti. (Romantiki so podobno mislili o epu.)
Popotnik, ki dandanašnji dan z nogami meri pot od Litije do Čateža, naj se mogoče za hip pospomni tudi teh nekoliko težjih reči, ki predstavljajo duhovno in kulturno ozadje Levstikovega spisa in s tem tudi njegove poti. Šele z njimi se, kot na Martinovo mošt v vino, spremeni običajno pešačenje v tisto reč, kar nas prav tako vabi na pot.
Besedilo je bilo prvič objavljeno kot spremna beseda avtorja v knjižici Frana Levstika: Popotovanje iz Litije do Čateža, ki je izšla leta 1989.
(november 2016)