Intervju z Rudijem Bregarjem, vodjem Levstikove poti, ki je za 30 let dela na projektih Levstikove prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu, najvišje državno nagrado na področju športa. 

Kako je prišlo do ideje o Levstikovi poti in zakaj pravzaprav ravno pohod?

Rojen sem bil na podeželju v času, ko so bili avtomobili še redki. Veliko časa sem preživel v naravi. Vsekakor pa sem že tedaj občudoval vse oblike dediščine na tem območju in jih želel ohraniti. V tistem času sem bil aktiven v mladinski organizaciji. Vodil sem priprave in izvedbo mnogih kulturnih in športnih prireditev v litijskem okolju in tudi širše. In v Levstikovi poti sem videl združitev vsega: dediščino, naravo, kulturo in šport.

S prijatelji smo se tedaj dogovorili, da organiziramo prvi pohod že jeseni 1987. Toda kako? Odpravili smo se po planinskih markacijah med Litijo in Čatežem, saj je bila kot pot iz Litije do Čateža označena, ki so jo že desetletje prej kot planinsko pot označili člani Planinskega društva Litija. Prav slednje je dolgo tudi sodelovalo pri organizaciji pohodov. Pot smo pregledali in odločitev je padla. Takrat sem pisal tudi za medije, zato sem jim poslal informacije, da so jih objavili. In še sam nisem mogel verjeti, da se je prvega popotovanja udeležilo 397 pohodnikov iz vse Slovenije. To je bilo tudi prvič in zadnjič, da smo vse udeležence prešteli.

Zaključno prireditev smo imeli pred Tončkovim domom na Čatežu kar na kmečkem vozu, spomnim pa se slovenske zastave in Levstikove slike. Na cilju je pohodnike nagovoril Tone Anderlič, tedanji predsednik ZSMS, ki je pri Levstikovi poti pomagal tudi v naslednjih letih. Tako je bil led prebit.

Praviš, da si organiziral mnoge prireditve.

Zelo sem bil aktiven na področju kulture in športa v okviru Centra interesnih dejavnosti mladih Litija. V litijski dvorani na Stavbah sem organiziral koncerte in druge zabavne prireditve. Spomnim se, da je bil koncert skupine Pohorje express, za ta nastop pa sem se dogovoril kar na vlaku, ko sem se iz Ljubljane peljal proti Litiji. Skoraj ni znane skupine iz tistega časa, ki ne bi po moji zaslugi nastopila v Litiji. Imeli pa smo tudi poučne prireditve. Kot dopisnik dnevnika sem s pokojnim Iztokom Lipovškom, novinarjem Dnevnika in Tatjano Pirc, tudi danes novinarko Radia Slovenija, organiziral novinarsko šolo za mlade in imeli smo celo svojo rubriko Enajsta šola pod Zmajskim mostom. Prav v tem okviru smo tudi v Litiji organizirali prireditev Enajsta šola v Litiji s kulturnim in zabavnim programom, s kiparsko in drugimi delavnicami … Vstopnina za celodnevno prireditev pa je bila 2 kg starega papirja. Že tedaj sem trdil, da morata biti kultura in šport tako kot kruh. Tudi kruh moraš kupiti in plačati, če hočeš preživeti.

Že pred Levstikovo potjo si organiziral pohode.

Dve leti sem sodeloval tudi pri organizaciji tradicionalnega pohoda pobratenih mest Ljubljane in Reke. Pohod je trajal en teden, vsako leto je bil start izmenjaje z Reke ali Ljubljane. Ko se je na pot odšlo iz Reke, smo pohod zaključevali na osrednji prireditvi ob dnevu zmage na trgu v Ljubljani. To so bili časi, ko je bilo med mladimi ogromno druženja. Sodeloval sem tudi pri organizaciji športnih in kulturnih prireditev v maju, v mesecu mladosti. S svojimi nekdanjimi sodelavci in prijatelji še vedno praznujemo dan mladosti. Ne iz političnih razlogov, temveč zaradi spominov nas mladih na čas pred nekaj desetletji.

Kje nisi sodeloval? Kako ti je uspelo najti toliko časa?

Danes se to tudi sam sprašujem. Sem radioamater, bil sem tudi predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije. Aktiven sem bil v litijskem radioklubu, tudi predsednik, ko smo zaključevali z gradnjo doma radioamaterjev na Goliščah in leta 2000 gostili radioamatersko olimpijado v Sloveniji. Pomagal sem pri ustanavljanju kulturnih in športnih društev. Deset let sem bil predsednik društva na Primskovem, imeli smo tudi Društvo Levstikova pot. V zadnjih letih sem bolj aktiven tudi kot gasilec in zadnji tri leta sem vodil gradnjo novega gasilskega doma na Primskovem. Je pa res, da je bilo včasih vse lažje. Marsikje so ti odpirali vrata, danes pa je vse preveč formalizma in elitništva.

Zakaj je bilo lažje?

Spomnim se obdobja po gimnaziji, in ko sem se vrnil iz vojske, so me nekateri mladi na Primskovem spraševali, ali jim lahko pomagam pri iskanju službe. Na prvi pogled nemogoče, pa sem se odpravil v podjetja v litijski občini in spraševal. Povsod so rekli, da lahko, le da naj zagotovimo prevoz. Odpravil sem se na SAP in se dogovoril za avtobusne prevoze in tako so dobili na Primskovem zaposlitev mnogi mladi. Podobno je bilo tudi s telefonskim omrežjem, ko smo ga morali na Primskovem še zgraditi. Omenim lahko tudi svoja prizadevanja za gradnjo vodovodnega omrežja, po katerem je stekla pitna voda. Zaradi tega sem se znašel celo na sodišču. Še bi lahko našteval dejavnosti, pri katerih sem sodeloval ali jih celo vodil.

Pa se vrnimo k Levstikovi poti. Kako je vse skupaj teklo na začetku, ko je bilo treba orati ledine?

Vsekakor je bilo lažje orati ledine, kot kasneje voziti slalome med raznovrstnimi količki, ki so se nastavljali na poti. Na začetku so bili le redki, ki so hoteli sodelovati zraven, ko pa je Levstikova pot zaživela, so hoteli vsi pristaviti svoj lonček in si lastiti zasluge. Poleti 1988 smo se s prijatelji več poletnih vikendov odpravljali na pot in iskali pot, ki jo v potopisu opisuje tudi Fran Levstik. Tudi s pomočjo posebnih kart in kompasa. Strokovno pa nam je bil v veliko pomoč literarni zgodovinar prof. dr. Matjaž Kmecl, ki je že pred tem po poti hodil s svojimi študenti slovenistike na ljubljanski filozofski fakulteti.

Moram reči, da smo na začetku to delali iz navdušenja, zaradi rekreacije … Z leti pa je število pohodnikov naraščalo in vedno več je bilo novih organizacijskih prijemov.

Začetki literarnih pohodov segajo že kar precej nazaj.

Po podatkih, ki so na voljo, so študentje odšli prvič na pot leta 1958 s prof. dr. Antonom Slodnjakom. Tedaj je bil z njimi še kot študent tudi dr. Kmecl. Kasneje je štafeto predal prof. dr. Miranu Hladniku, ki nadaljuje tradicijo študentskih pohodov. Levstikova pot ima na neki način dolgo tradicijo, zato ne čudi, da na »sodobne« pohode prihaja toliko ljudi iz domovine in tujine. Še vedno pa nismo našli nedvoumnega odgovora, zakaj po toliko letih ljudje tako radi prihajajo na območje med Litijo in Čatežem.

Je to morda martinovanje ali prijaznost domačinov?

Tudi, verjetno. Sem pa v teh letih spoznal, da Slovenci radi hodimo. In Levstikovo popotovanje je idealna priložnost v pravem okolju in ob pravem času. Hodijo, ko se po starih navadah mošt spremeni v vino, jesen se približuje zimskemu času in tako kot gre narava k počitku, si tudi ljudje najdejo čas in mir, da se družijo na 22 km dolgi poti. To neverjetno druženje ob poti med prijaznimi domačini, zidanicami in kmetijami, morate doživeti.

Je pa še nekaj drugega. Kot je lani dejal akademik dr. Ciril Zlobec, je Fran Levstik Slovence prebujal, Levstikova pot jih pa združuje. Oba s prof. Kmeclom se strinjata, da ljudje nekje v podzavesti nosijo misli Frana Levstika in njegovega izročila, tedanjega slovenskega literarnega programa. In tudi zato jih znova in znova vleče na Levstikovo pot.

Koliko ljudi prihaja na pot?

Pohodnike je nemogoče prešteti, poleg tega pa moramo upoštevati, da se ljudje odpravljajo na pot tudi med letom. Največ jih je bilo blizu 25.000 na 25. popotovanju, udeležba pa je odvisna od vremena. Doslej smo srečali ljudi tudi iz drugih držav: Italije, Avstrije, Hrvaške, Nizozemske, ZDA, Kanade, Srbije, Venezuele, Nemčije, Belgije … Včasih je Levstikova pot kar svet v malem.

V teh letih res ni bilo težav pri organizaciji pohodov?

Tega pa nisem rekel. Bile so, kakšno leto celo zelo velike težave. Največkrat zaradi političnih igric, saj so mnogi hoteli to prireditev izkoristiti za svoje politične cilje. Bili so pritiski z vseh vetrov, tudi poskusi »podkupovanja« z gosti posamezne poitične stranke. Pogosto so bile okrog martinovega takšne ali drugačne volitve. Vendar nikoli nisem dovolil, da bi Levstikov pohod postal politični miting. Saj smo kdaj na ta račun izgubili tudi kakšnega »pokrovitelja«, vendar denar ne odtehta zasledovanja ciljev Levstikove poti. Ostaja kulturno zgodovinska pot med Litijo in Čatežem.

Spomnim se pohoda, ko ena izmed občin ni hotela dati dovoljenja za hojo po občinskih poteh in smo morali pohod formalno zaključiti že v Moravčah. Spomnim se raznih sestankovanj s politiki in telefonskih pogovorov, ko so pritiskali name. Tudi takrat, ko se je Levstikova pot »razdelila« na dve trasi.

Moram pa biti pošten, da se je po odcepitvi Šmartnega pri Litiji, ko se je litijska občina razdelila na dva dela, vse spremenilo na bolje. S sedanjimi tremi t. i. Levstikovimi občinami, poleg omenjenih še Trebnje, zelo lepo sodelujemo in so tudi soorganizatorice vsakoletnega množičnega popotovanja. Vse je torej odvisno od županov.

Tedaj je bilo celo pričakovati konec Levstikove poti.

Niti najmanj. To so govorili tisti, ki so za hrbtom hoteli politični prevzem Levstikove poti in morda nekateri domačini, ki so si bili med seboj nevoščljivi, kdo bo več zaslužil s prodajo cvička. Dejstvo pa je samo eno. Pot se je razdelila na dve trasi zaradi zahtev državnih organov po razpršitvi ljudi z vidika varnosti. Gneča na pohodih je bila namreč neznosna. Še bolj pomembno pa je to, da smo se odločili, da želimo ljudem pokazati širše območje Levstikove poti z bogato dediščino in čudovito krajino. Nasprotniki so trdili, da prek Primskovega Levstik nikoli ni hodil. O, pa še kako je hodil vse povsod. Kot je bil dve leti domači učitelj na gradu Turn, je obiskoval mnoga dekleta in mnogi še danes živeči znajo po izročilu povedati, da Levstikovih deklet ni bilo malo na širšem območju.

Če povzamem, je bilo v 30 letih kar precej težav, vendar se na vse to pozabi. V spominu pa ostajajo lepi dogodki in zadovoljni pohodniki, ki se vsako leto vračajo.

Na pohode so prihajali tudi mnogi znani ljudje.

Res je, Naj omenim samo nekatere znane osebnosti, ki sem jih povabil: akademik dr. Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl, dobitnika Borštnikovega prstana Milena Zupančič in Polde Bibič, nekdanja predsednika PZS Andrej Brvar in Franc Ekar, dr. Rajko Šugman, Milan Kučan, Tone Partljič, Zoran Janković, Anton Anderlič, Borut Pahor, dr. Miha Jazbinšek … Na popotovanjih je bila tudi nekdanja japonska skakalna reprezentanca pod vodstvom pokojnega Bogdana Norčiča …

Večkrat praviš, da Levstikova pot ni samo hoja po 22 km dolgi poti.

Verjetno to ni veljalo že na prvem pohodu, kasneje pa se je pohod izkazal le za piko na i prizadevanjem za jezikovno in kulturno samoohranitev slovenskega naroda. Gre pa popotovanje v preteklost in sedanjost, kjer pohodniki nehote v svoji zavesti nosijo Levstikovo izročilo tedanjega slovenskega kulturnega programa. Popotovanje je tudi priložnost za strpnost do vseh soljudi, saj ne nazadnje prihajajo tudi ljudje iz drugih držav. Sem pa leta 1989 k ponatisu Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža zapisal: »»Prav v tem času se v Sloveniji borimo za kulturno samostojnost slovenskega jezika, zato naj bo ta knjiga popotovanje v preteklost, sedanjost in prihodnost. Posvečena je slovenskemu prizadevanju za kulturno samoohranitev in suverenost.«

Se pa v okviru Levstikove poti potrudite tudi za ohranjanje okolja in starih slovenskih sadnih sort.

In pri tem smo skupaj z drugimi v Sloveniji zelo uspešni. Verjemite, da se mlade generacije tega zavedajo, zato že na samih pohodih vsaj simbolično opažamo, da je po pohodu za pohodniki veliko manj smeti. Na to jih opozarjamo z mnogimi opozorili ob poti. Pred nekaj leti smo ob poti začeli zasajati stare vrste sadja. Pri tem nam pomagajo številne organizacije in posamezniki. Ob vsakem drevesu stoji tabla s predstavitvijo sadnega drevesa. Zasajenih je že več kot 40 dreves.

Tudi v reviji predstavljate bogato dediščino Levstikove poti.

Začeli smo s knjižicami, v zadnjih letih pa v revijah predstavljamo življenje nekoč in danes na tem območju. Pri tem nam pomagajo tudi občine in mnogi posamezniki. Marsikatere vsebine smo objavili tako, da naša polpretekla zgodovina ne bo šla v pozabo. Pri tem pa pomagajo tudi številni domačini tudi s tem, ko prijazno sprejemajo pohodnike, ne samo na novembrski množični prireditvi, ampak tudi skozi vse leto.

Pa pohodniki med letom najdejo pot?

Levstikova pot je označena z več kot 300 ličnimi tablami. Na vsak kilometer je tudi označeno, koliko je še do cilja. Kdor ne zmore, lahko prehodi samo del poti. Posebnost Levstikove poti pa je v tem, da lahko pohodniki na 80 tablah po odlomkih preberejo celoten izvirni Levstikov potopis. Na mnogih tablah pa seveda pohodnike prosimo, da naj čuvajo naravo za prihodnje rodove, tako kot so zanjo skrbeli naši predniki.

Mnogi pohodi so organizirani tudi med letom.

S temi pohodi želimo pohodnikom še podrobneje pokazati lepote Levstikove poti. Tako so vsako leto organizirani pohod po Primskovem ob dnevu žena, Humarjev pohod na velikonočni ponedeljek, Žefranov pohod na Primskovo v avgustu, Eko pohod Krampljevec na Čatež, vabimo pa tudi na druge pohode po Sloveniji, ki so nastali na podlagi neke vsebine, denimo Mlinarski pohod na Koroškem in Jurčičeva pot ali pa tradicionalni pohod iz Litije na Tisje.

Kakšna pa bo prihodnost Levstikove poti?

Za prihodnost Levstikove poti se ne bojim. Saj ne gre samo za množičnost, ko me sprašujejo, ali je na tem in tem pohodu padel rekord po številu udeležencev. Tisti, ki prihajajo, že vedo, zakaj. Večjih novosti v tem trenutku ne načrtujemo, Levstikova pot se bo tako kot prvih 30 let nadgrajevala počasi, korak po koraku. O tem ne dvomim, ne glede na to, kdo bo čez 30 let vodil Levstikovo pot. Levstikov duh živi med ljudmi.

In popolnoma za konec se vrniva h Bloudkovi plaketi. Ti veliko pomeni?

Levstikova pot je že na začetku prejela najvišje jugoslovansko priznanje, plaketo ZSMJ. Iskat smo jo šli v Beograd. V samostojni Sloveniji sem za svoje delo na Levstikovi poti prejel tudi Turistični nagelj, ki ga je podeljevala TV Slovenija. Sicer pa priznanj ni bilo veliko. Do lani, ko so me vsi skupaj zelo presenetili. Prejel sem priznanja oziroma zahvale vseh treh t. i. Levstikovih občin Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje. Župani so me res presenetili in se jim za to zahvaljujem. Pokazalo se je namreč, da tudi občine podpirajo in živijo z Levstikovo potjo. Še večje presenečenje pa je bilo na začetku letošnjega leta, ko sem bil obveščen, da se je Bloudkov odbor na predlog vseh treh občin odločil, da mi podeli najvišje državno odlikovanje Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu. Sam si ga nisem zaslužil, saj je Levstikova pot rezultat sodelovanja mnogih organizacij in posameznikov, predvsem domačinov in občin, zato je Bloudkova plaketa tudi njihova.

Tvoje sporočilo pohodnikom?

O vsem, za kar si prizadevam ob Levstikovi poti, je najlepše povedal akademik Ciril Zlobec. »Levstik je hotel prebujat, današnje pohodništvo pa po mojem mnenju želi slovenski narod tudi združevati.« Sledimo Levstikovemu duhu.

Hvala za pogovor.

Pogovor je opravil Luka Bregar, urednik revije Levstikova pot.